Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 109
vincenc rajšp
ževanje južnoslovanskih duhovnikov: v Bologni14 je obstajalo semeniš-
če, v katerem so izobraževali južnoslovanske in madžarske duhovnike.
Čisto drugače bi naj bilo v slovenskem prostoru, kjer naj bi bili
zanemarjeni slovenski (nem. windische) duhovniki, ker »nikjer ne naj-
demo podatka, da bi take ustanove obstajale tudi zanje«. (str. 7) Na ta
način so bili teologi južnoslovanskih dežel vezani na Italijo in omem-
be vredno se mu zdi, da so »trije veliki reformatorji tega pokolenja –
Vergerij, Vlačič in Trubar – delovali nekaj časa v Italiji ali vsaj delovali
med italijansko govorečem prebivalstvom« (str. 8). To seveda ne drži v
celoti, ker Vergerij ni bil Slovan, Trubar ni deloval med italijansko go-
vorečim prebivalstvom, z območja Beneške republike pa je bil le Matija
Vlačić Ilirik. Dalje piše, da sta Vergerij in Vlačić po rodu iz Istre, da sta
oba študirala v Italiji in da je Vlačića neki sorodnik, menih, napotil na
nemške univerze. Vergerij da je bral maše latinsko in slovansko ter se po-
služeval ilirsko-srbskega idioma (nem. des illyrischen-serbischen Idioms)
in da je v Kopru iz preganjalca obnovljenega nauka postal njegov vnet
zagovornik. Trubar pa je bil nastavljen v Trstu kot slovenski pridigar,
kjer ga je škof Bonomo (1501–1546) posvetil v duhovnika.
Medtem ko so na južnoslovanskih območjih in v Italiji obstajale izo-
braževalne ustanove za deželane (nem. Landeskinder) in jih je gojila
rimskokatoliška Cerkev, teh ni bilo na Kranjskem. Morebiten vzrok za
to vidi v tem, da od leta 868 do leta 1461 na Kranjskem ni bilo škofije,
temveč je pripadala »celotna deželica diecezi patriarha v Ogleju, neka-
tera gospostva pa freisinškemu škofu in nadškofu v Salzburgu« (str. 8).
Patriarhovo delovanje pa naj ne bi bilo blagodejno, za kar se sklicuje na
škofa Hrena, ki da se pritožuje, da si patriarh svojevoljno prisvaja pra-
vice nad samostani, »s čimer me ovira pri izvrševanju moje škofovske
jurisdikcije«; odnosi med ljubljanskim škofom in patriarhom niso bili
posebno prijazni. (str. 8)
Med vzroke, ki so ovirali nacionalno duhovno življenje v tej »slovan-
ski deželici«, šteje poleg pomanjkanja izobraževalnih ustanov še stolet-
no delno odvisnost od Italije, ki je ovirala vpliv Nemčije. Nato so kul-
turni razvoj zavirali še turški vpadi, ki so povzročali tudi beg mnogih
14 Tam so študirali predvsem frančiškani iz Bosne, pod turško oblastjo (Lucić, s. d.).
317
ževanje južnoslovanskih duhovnikov: v Bologni14 je obstajalo semeniš-
če, v katerem so izobraževali južnoslovanske in madžarske duhovnike.
Čisto drugače bi naj bilo v slovenskem prostoru, kjer naj bi bili
zanemarjeni slovenski (nem. windische) duhovniki, ker »nikjer ne naj-
demo podatka, da bi take ustanove obstajale tudi zanje«. (str. 7) Na ta
način so bili teologi južnoslovanskih dežel vezani na Italijo in omem-
be vredno se mu zdi, da so »trije veliki reformatorji tega pokolenja –
Vergerij, Vlačič in Trubar – delovali nekaj časa v Italiji ali vsaj delovali
med italijansko govorečem prebivalstvom« (str. 8). To seveda ne drži v
celoti, ker Vergerij ni bil Slovan, Trubar ni deloval med italijansko go-
vorečim prebivalstvom, z območja Beneške republike pa je bil le Matija
Vlačić Ilirik. Dalje piše, da sta Vergerij in Vlačić po rodu iz Istre, da sta
oba študirala v Italiji in da je Vlačića neki sorodnik, menih, napotil na
nemške univerze. Vergerij da je bral maše latinsko in slovansko ter se po-
služeval ilirsko-srbskega idioma (nem. des illyrischen-serbischen Idioms)
in da je v Kopru iz preganjalca obnovljenega nauka postal njegov vnet
zagovornik. Trubar pa je bil nastavljen v Trstu kot slovenski pridigar,
kjer ga je škof Bonomo (1501–1546) posvetil v duhovnika.
Medtem ko so na južnoslovanskih območjih in v Italiji obstajale izo-
braževalne ustanove za deželane (nem. Landeskinder) in jih je gojila
rimskokatoliška Cerkev, teh ni bilo na Kranjskem. Morebiten vzrok za
to vidi v tem, da od leta 868 do leta 1461 na Kranjskem ni bilo škofije,
temveč je pripadala »celotna deželica diecezi patriarha v Ogleju, neka-
tera gospostva pa freisinškemu škofu in nadškofu v Salzburgu« (str. 8).
Patriarhovo delovanje pa naj ne bi bilo blagodejno, za kar se sklicuje na
škofa Hrena, ki da se pritožuje, da si patriarh svojevoljno prisvaja pra-
vice nad samostani, »s čimer me ovira pri izvrševanju moje škofovske
jurisdikcije«; odnosi med ljubljanskim škofom in patriarhom niso bili
posebno prijazni. (str. 8)
Med vzroke, ki so ovirali nacionalno duhovno življenje v tej »slovan-
ski deželici«, šteje poleg pomanjkanja izobraževalnih ustanov še stolet-
no delno odvisnost od Italije, ki je ovirala vpliv Nemčije. Nato so kul-
turni razvoj zavirali še turški vpadi, ki so povzročali tudi beg mnogih
14 Tam so študirali predvsem frančiškani iz Bosne, pod turško oblastjo (Lucić, s. d.).
317
