Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 157
vekoslav grmič
ni človeka pred Bogom. Podobno velja za trditev, da more človek dose-
či Božje usmiljenje le, če prizna svojo grešnost, čeprav je grešnost nekaj,
kar je Bogu nasprotno.
Predvsem pa je dialektika Luthrove teološke misli opazna najprej kot
enotnost postave/zakona in evangelija. Ne glede na Staro in Novo zave-
zo v tem pogledu, na podobo Boga, ki je značilna predvsem za Staro za-
vezo, in drugo, ki jo razberemo iz Nove zaveze, lahko izrazimo to diale-
ktiko z mislijo, da po Luthrovem globokem prepričanju Bog deluje »sub
contario«, se pravi, da je v njegovi sodbi navzoča in se uveljavlja milost,
v njegovi pravičnosti usmiljenje.
Dalje je pomembna dialektika, kadar Luther govori o verskem spoz-
nanju in zavrača možnost razuma, se pravi, da je razum slep, in ga ime-
nuje »hudičevo vlačugo« (v Lohse 1982, 166). Človeški razum je namreč
odvisen od volje, se pravi, da človek spozna o Bogu tisto, kar hoče, ker je
pač Bog za razum sam nedoumljiv in nedosegljiv. Volja sama pa je pri-
zadeta zaradi človekove grešnosti in tako je človekova podoba o Bogu,
kolikor je plod naravnega spoznanja, zmaličena. Luther zato (v Lohse
1982, 167) pravi:
Čim bolj se skušaš opirati na razum, tem bolj se oddaljiš od Boga.
Kljub temu pa reformator pripisuje razumu zmožnost, da spozna o
Bogu tisto, kar Bog ni, da je zato njegova dejavnost pomembna, koli-
kor človeka odpira za Božjo presežnost in Božje razodetje. Le vera more
osvoboditi razum, tako da je v resnici sposoben spoznavati resnico, tudi
Boga, in le milost more prav uravnavati človekovo hotenje in spoznanje,
kadar gre za pot k Bogu. Razum tedaj je in ni sposoben spoznati Boga.
Odvisno je od tega, kako gledamo na razum, s katerega vidika presoja-
mo njegovo sposobnost, kaj v izraz sposobnost polagamo.
Predvsem pa moramo omeniti na tem mestu dialektiko, ki je v izra-
zu »simul iustus et pecator«. Izraz hoče povedati, da je tudi človek, ki je
deležen Božjega usmiljenja, ki je opravičen iz milosti po veri ali iz vere
po milosti, še vedno grešnik. In čim bolj prizna, da je grešnik, tem bolj
se odpre Božji milosti, tem bolj je deležen Božjega usmiljenja. Luther (v
Hirsch 1963, 123) pove naravnost:
365
ni človeka pred Bogom. Podobno velja za trditev, da more človek dose-
či Božje usmiljenje le, če prizna svojo grešnost, čeprav je grešnost nekaj,
kar je Bogu nasprotno.
Predvsem pa je dialektika Luthrove teološke misli opazna najprej kot
enotnost postave/zakona in evangelija. Ne glede na Staro in Novo zave-
zo v tem pogledu, na podobo Boga, ki je značilna predvsem za Staro za-
vezo, in drugo, ki jo razberemo iz Nove zaveze, lahko izrazimo to diale-
ktiko z mislijo, da po Luthrovem globokem prepričanju Bog deluje »sub
contario«, se pravi, da je v njegovi sodbi navzoča in se uveljavlja milost,
v njegovi pravičnosti usmiljenje.
Dalje je pomembna dialektika, kadar Luther govori o verskem spoz-
nanju in zavrača možnost razuma, se pravi, da je razum slep, in ga ime-
nuje »hudičevo vlačugo« (v Lohse 1982, 166). Človeški razum je namreč
odvisen od volje, se pravi, da človek spozna o Bogu tisto, kar hoče, ker je
pač Bog za razum sam nedoumljiv in nedosegljiv. Volja sama pa je pri-
zadeta zaradi človekove grešnosti in tako je človekova podoba o Bogu,
kolikor je plod naravnega spoznanja, zmaličena. Luther zato (v Lohse
1982, 167) pravi:
Čim bolj se skušaš opirati na razum, tem bolj se oddaljiš od Boga.
Kljub temu pa reformator pripisuje razumu zmožnost, da spozna o
Bogu tisto, kar Bog ni, da je zato njegova dejavnost pomembna, koli-
kor človeka odpira za Božjo presežnost in Božje razodetje. Le vera more
osvoboditi razum, tako da je v resnici sposoben spoznavati resnico, tudi
Boga, in le milost more prav uravnavati človekovo hotenje in spoznanje,
kadar gre za pot k Bogu. Razum tedaj je in ni sposoben spoznati Boga.
Odvisno je od tega, kako gledamo na razum, s katerega vidika presoja-
mo njegovo sposobnost, kaj v izraz sposobnost polagamo.
Predvsem pa moramo omeniti na tem mestu dialektiko, ki je v izra-
zu »simul iustus et pecator«. Izraz hoče povedati, da je tudi človek, ki je
deležen Božjega usmiljenja, ki je opravičen iz milosti po veri ali iz vere
po milosti, še vedno grešnik. In čim bolj prizna, da je grešnik, tem bolj
se odpre Božji milosti, tem bolj je deležen Božjega usmiljenja. Luther (v
Hirsch 1963, 123) pove naravnost:
365
