Page 158 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 158
bilo je povedano
Opravičenje (iustificari) človeka razumemo mi takole: človek še ni pra-
vičen (nondum esse iustum), temveč je na potu ali v teku k pravičnosti.
Zato je še vsak človek grešnik, kateri je bil opravičen, a se kljub temu ima
(reputatur) za povsem in popolnoma pravičnega zaradi Božjega odpušča-
nja in usmiljenja.
Seveda je ta misel še bolj razumljiva, kolikor upoštevamo Luthrovo
prepričanje, da se človeku prišteva Kristusova milost, Kristusova pravič-
nost, čeprav zopet to ni vsa resnica, kakor jo pozna reformator.
Naposled je dialektika navzoča tudi v Luthrovih nazorih o dobrih de-
lih v odnosu do vere. Čeprav človeka opravičuje samo vera, kljub temu
Luther ne zanemarja pomena dobrih del. Z ene strani pravi, da človek
tudi v dobrih delih išče samega sebe, kolikor se zanaša na dobra dela,
namesto da bi zaupal predvsem v Božje usmiljenje. Z druge strani pa (v
Hirsch 1963, 122) pove:
Če smo bili zastonj (gratis) opravičeni, potem opravljamo dela ali še
bolje: Kristus dela vse v nas. Če pa dela ne sledijo, potem je nedvomno,
da ni takšne vere v Kristusa (hanc fidem Kristi) v našem srcu, temveč je v
njem ona mrtva, se pravi pridobljena vera.
V tej dialektiki Luthrove teološke misli se na poseben način pokažeta
njena globina in njena bivanjska razsežnost ali življenjskost. To je zares
misel religioznega človeka, ki se bojuje za trdnost, zaupnost in čim po-
polnejšo izraznost vere, kakršno najdemo tudi v evangeljskem ali sploh
bibličnem sporočilu.
»Sola scriptura, sola gratia, sola fides, solus Christus«
Po vsem tem bi že mogli izraziti Luthrove temeljne teološke misli ali
temeljno teološko spoznanje s pojmi sola scriptura, sola gratia, sola fides,
solus Christus, čeprav ne smemo teh pojmov jemati tako, da bi izključe-
vali zaradi izraza »solus« vse drugo. Sicer pa nam takšno razumevanje
teh izrazov narekuje tudi dialektika, ki smo jo našli v Luthrovi teologiji.
Izraz »sola scriptura« pomeni, da je Luther svojo teologijo zidal na
Svetem pismu in da mu je Sveto pismo pomenilo najvišjo avtoriteto v
366
Opravičenje (iustificari) človeka razumemo mi takole: človek še ni pra-
vičen (nondum esse iustum), temveč je na potu ali v teku k pravičnosti.
Zato je še vsak človek grešnik, kateri je bil opravičen, a se kljub temu ima
(reputatur) za povsem in popolnoma pravičnega zaradi Božjega odpušča-
nja in usmiljenja.
Seveda je ta misel še bolj razumljiva, kolikor upoštevamo Luthrovo
prepričanje, da se človeku prišteva Kristusova milost, Kristusova pravič-
nost, čeprav zopet to ni vsa resnica, kakor jo pozna reformator.
Naposled je dialektika navzoča tudi v Luthrovih nazorih o dobrih de-
lih v odnosu do vere. Čeprav človeka opravičuje samo vera, kljub temu
Luther ne zanemarja pomena dobrih del. Z ene strani pravi, da človek
tudi v dobrih delih išče samega sebe, kolikor se zanaša na dobra dela,
namesto da bi zaupal predvsem v Božje usmiljenje. Z druge strani pa (v
Hirsch 1963, 122) pove:
Če smo bili zastonj (gratis) opravičeni, potem opravljamo dela ali še
bolje: Kristus dela vse v nas. Če pa dela ne sledijo, potem je nedvomno,
da ni takšne vere v Kristusa (hanc fidem Kristi) v našem srcu, temveč je v
njem ona mrtva, se pravi pridobljena vera.
V tej dialektiki Luthrove teološke misli se na poseben način pokažeta
njena globina in njena bivanjska razsežnost ali življenjskost. To je zares
misel religioznega človeka, ki se bojuje za trdnost, zaupnost in čim po-
polnejšo izraznost vere, kakršno najdemo tudi v evangeljskem ali sploh
bibličnem sporočilu.
»Sola scriptura, sola gratia, sola fides, solus Christus«
Po vsem tem bi že mogli izraziti Luthrove temeljne teološke misli ali
temeljno teološko spoznanje s pojmi sola scriptura, sola gratia, sola fides,
solus Christus, čeprav ne smemo teh pojmov jemati tako, da bi izključe-
vali zaradi izraza »solus« vse drugo. Sicer pa nam takšno razumevanje
teh izrazov narekuje tudi dialektika, ki smo jo našli v Luthrovi teologiji.
Izraz »sola scriptura« pomeni, da je Luther svojo teologijo zidal na
Svetem pismu in da mu je Sveto pismo pomenilo najvišjo avtoriteto v
366
