Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 160
bilo je povedano
vekovem delu službo Bogu in hojo za Kristusom. Seveda pa je človeku
potrebna naravnanost h Kristusu po milosti, po veri, tako da potem
Kristus v njem deluje. Zanimivo je prav tako, da je Luthrovo razmišlja-
nje kljub tako izrednemu poudarku na veri, milosti in Kristusu dalo
spodbudo za tostransko, horizontalno usmerjeno krščanstvo, medtem
ko je nekoliko drugače usmerjena »katoliška« teološka misel vodila v
krščanski vertikalizem.
Teologija križa
Luther sam je svojo teologijo ali teološko smer imenoval »teologi-
ja križa«. Zanj je krščansko življenje predvsem življenje križa, se pra-
vi, da se v njem uresničuje Kristusovo trpljenje in umiranje. Vendar to
ne pomeni toliko posnemanja Kristusa, temveč daje Bog človeku mi-
lost, da sprejme križ in sodbo nad grehom, ki jo križ pomeni. Prav križ
namreč človeka dvigne k Bogu. »Za Boga je značilno, da vse podre in
uniči, preden svoje podari, kakor je zapisano: ’Gospod življenje jemlje
in daje, vodi v podzemlje in zopet nazaj pripelje’ (1 Sam 2,6).« (Hacker
1966, 100) Luther v nadaljevanju navaja Pavlov nauk, ki tudi ponovno
govori o trpljenju in umiranju s Kristusom. Prav tako pa stoji s to mis-
lijo trdno na evangeljskih tleh, saj tudi Kristus govori (Mt 16,24–25) o
križu, ki ga mora človek sprejeti in za njim nositi, če hoče za njim priti:
Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ
ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor
pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.
Tako reformator (Luther v Hacher 1966, 99) tudi pove:
Drugi (oltar) je mistični Kristusov križ. Na njem moramo biti vsi
darovani.
Iz teologije križa izhaja praktičen sklep za življenje po veri, ki ga
Luther izrazi z besedo »ponižnost« ali »samoponižanje«. Ponižnost iz-
vira iz deležnosti pri križu – Kristusovem križu. Če hoče človek pred
Bogom živeti, se mora pustiti kot Kristus na neki način od Boga uni-
368
vekovem delu službo Bogu in hojo za Kristusom. Seveda pa je človeku
potrebna naravnanost h Kristusu po milosti, po veri, tako da potem
Kristus v njem deluje. Zanimivo je prav tako, da je Luthrovo razmišlja-
nje kljub tako izrednemu poudarku na veri, milosti in Kristusu dalo
spodbudo za tostransko, horizontalno usmerjeno krščanstvo, medtem
ko je nekoliko drugače usmerjena »katoliška« teološka misel vodila v
krščanski vertikalizem.
Teologija križa
Luther sam je svojo teologijo ali teološko smer imenoval »teologi-
ja križa«. Zanj je krščansko življenje predvsem življenje križa, se pra-
vi, da se v njem uresničuje Kristusovo trpljenje in umiranje. Vendar to
ne pomeni toliko posnemanja Kristusa, temveč daje Bog človeku mi-
lost, da sprejme križ in sodbo nad grehom, ki jo križ pomeni. Prav križ
namreč človeka dvigne k Bogu. »Za Boga je značilno, da vse podre in
uniči, preden svoje podari, kakor je zapisano: ’Gospod življenje jemlje
in daje, vodi v podzemlje in zopet nazaj pripelje’ (1 Sam 2,6).« (Hacker
1966, 100) Luther v nadaljevanju navaja Pavlov nauk, ki tudi ponovno
govori o trpljenju in umiranju s Kristusom. Prav tako pa stoji s to mis-
lijo trdno na evangeljskih tleh, saj tudi Kristus govori (Mt 16,24–25) o
križu, ki ga mora človek sprejeti in za njim nositi, če hoče za njim priti:
Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ
ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor
pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.
Tako reformator (Luther v Hacher 1966, 99) tudi pove:
Drugi (oltar) je mistični Kristusov križ. Na njem moramo biti vsi
darovani.
Iz teologije križa izhaja praktičen sklep za življenje po veri, ki ga
Luther izrazi z besedo »ponižnost« ali »samoponižanje«. Ponižnost iz-
vira iz deležnosti pri križu – Kristusovem križu. Če hoče človek pred
Bogom živeti, se mora pustiti kot Kristus na neki način od Boga uni-
368
