Page 159 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 159
vekoslav grmič
vprašanjih vere in teologije, v nekem pogledu edino avtoriteto. Niti kon-
cil niti papež, kakor smo že omenili, ne moreta odločati o tem, kaj naj
verujemo, temveč pripada ta pravica neposredno Svetemu pismu. Sveto
pismo je tako popolna Božja beseda, »ut sit ipsa per sese certissima, fa-
cillima, apertissima, sui ipsus interpres, omnium omnia probans, iudi-
cans et illuminans.« (v Hirsch 1963, 85) Sveto pismo je z Luthrom dobi-
lo tisto mesto v teologiji, kakor ga je imelo v času cerkvenih očetov. A
Luther je kljub temu poudarjal tudi pomen izročila, posebno še tistega,
ki se je uveljavilo na koncilih.
Izraza »sola fides« in »sola gratia« imata poseben pomen v njegovi
teološki razlagi opravičenja. V resnici pa je ta njegova teološka misel
trdno zasidrana v pismih apostola Pavla, ki prav tako poudarja pomen
vere in milosti za opravičenje. Luther (v Hirsch 1963, 134) pravi narav-
nost: »Ni pravičen tisti, ki veliko dela, temveč tisti, ki brez del trdno ve-
ruje.« A te izjave ne smemo jemati ločeno od tistih njegovih besed, s kate-
rimi ponovno ovrednoti tudi človekova dela. Zato bi smeli reči, da hoče
Luther človeka samo odvrniti od tega, da bi se zanašal na svoje zaslu-
ge, na spolnjevanje predpisov, in bi mislil, da mu Bog nekaj dolguje, da
mu mora nakloniti svoje usmiljenje. Vera je namreč plod Božje milosti,
Božje ljubezni, Božje svobodne odločitve.
Ima pa izraz »sola fides« tudi svoj pomen, kadar govori o spoznanju
Boga, kakor smo že omenili. A tudi v tem pogledu ni ta izraz izključevalen,
tako da bi odrekal razumu vsako sposobnost.
Z izrazom »solus Christus« povzema Luther vse ostale izraze, ki
smo jih navedli, ki na poseben način določujejo njegovo teološko misel.
Konec koncev namreč vsi ti izrazi kažejo na Kristusa in dosegajo svoj
polni pomen prav v Kristusu kot učlovečenem Bogu in Odrešeniku, v
njegovem odrešilnem delu. Luther pravi zato o Svetem pismu (v Lohse
1982, 165): »Svetega pisma ne smemo tolmačiti drugače kakor tako, da
človek ni nič in da je samo Kristus vse.« Smeli bi tedaj trditi, da ima
izraz »solus Christus« še najbolj izključevalen pomen, čeprav zopet ne
smemo zaradi tega podcenjevati človeka in njegovega sodelovanja s
Kristusom, ki Luthru nikakor ni bilo popolnoma tuje, saj je imel do
sveta in svetnih stvari vendarle zelo pozitiven odnos in je gledal v člo-
367
vprašanjih vere in teologije, v nekem pogledu edino avtoriteto. Niti kon-
cil niti papež, kakor smo že omenili, ne moreta odločati o tem, kaj naj
verujemo, temveč pripada ta pravica neposredno Svetemu pismu. Sveto
pismo je tako popolna Božja beseda, »ut sit ipsa per sese certissima, fa-
cillima, apertissima, sui ipsus interpres, omnium omnia probans, iudi-
cans et illuminans.« (v Hirsch 1963, 85) Sveto pismo je z Luthrom dobi-
lo tisto mesto v teologiji, kakor ga je imelo v času cerkvenih očetov. A
Luther je kljub temu poudarjal tudi pomen izročila, posebno še tistega,
ki se je uveljavilo na koncilih.
Izraza »sola fides« in »sola gratia« imata poseben pomen v njegovi
teološki razlagi opravičenja. V resnici pa je ta njegova teološka misel
trdno zasidrana v pismih apostola Pavla, ki prav tako poudarja pomen
vere in milosti za opravičenje. Luther (v Hirsch 1963, 134) pravi narav-
nost: »Ni pravičen tisti, ki veliko dela, temveč tisti, ki brez del trdno ve-
ruje.« A te izjave ne smemo jemati ločeno od tistih njegovih besed, s kate-
rimi ponovno ovrednoti tudi človekova dela. Zato bi smeli reči, da hoče
Luther človeka samo odvrniti od tega, da bi se zanašal na svoje zaslu-
ge, na spolnjevanje predpisov, in bi mislil, da mu Bog nekaj dolguje, da
mu mora nakloniti svoje usmiljenje. Vera je namreč plod Božje milosti,
Božje ljubezni, Božje svobodne odločitve.
Ima pa izraz »sola fides« tudi svoj pomen, kadar govori o spoznanju
Boga, kakor smo že omenili. A tudi v tem pogledu ni ta izraz izključevalen,
tako da bi odrekal razumu vsako sposobnost.
Z izrazom »solus Christus« povzema Luther vse ostale izraze, ki
smo jih navedli, ki na poseben način določujejo njegovo teološko misel.
Konec koncev namreč vsi ti izrazi kažejo na Kristusa in dosegajo svoj
polni pomen prav v Kristusu kot učlovečenem Bogu in Odrešeniku, v
njegovem odrešilnem delu. Luther pravi zato o Svetem pismu (v Lohse
1982, 165): »Svetega pisma ne smemo tolmačiti drugače kakor tako, da
človek ni nič in da je samo Kristus vse.« Smeli bi tedaj trditi, da ima
izraz »solus Christus« še najbolj izključevalen pomen, čeprav zopet ne
smemo zaradi tega podcenjevati človeka in njegovega sodelovanja s
Kristusom, ki Luthru nikakor ni bilo popolnoma tuje, saj je imel do
sveta in svetnih stvari vendarle zelo pozitiven odnos in je gledal v člo-
367
