Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 169
vekoslav grmič
Človek je namreč tem bolj svoboden, čim bolj se odpre svoji presežni
razsežnosti, čim bolj se odpre Bogu, kajti tako mu je dana možnost res-
nične izbire, gospostva nad seboj in sproščenosti. Hkrati pa se to pravi,
da se človek odpre za »zakon« ali »postavo« ljubezni, ki pa v resnici ni
zakon niti postava, temveč svobodno odločanje, za katero nas je oprostil
Kristus, kakor pravi apostol Pavel (prim. Gal 5). Vsekakor so te Luthrove
misli povsem svetopisemsko utemeljene, saj beremo v Pavlovih pismih
tudi besede: »Kjer pa je Duh Gospodov, tam je svoboda.« (2 Kor 3,17) In
tako je tudi duhovnost, ki jo nakazujejo te misli, res svetopisemska, du-
hovnost resnice, ki osvobaja, kakor pravi Kristus (Jn 8,31):
Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci: spoznali
boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
Morala pa, ki jo utemeljujejo iste osnove, nima več nič skupnega z
juridizmom, temveč je res evangeljska morala, ki sloni na veri v Jezusa
Kristusa in pomeni hojo za Kristusom, svobodo v Kristusu, poslušnost
Duhu, ki je človeku dan »tisto uro«, ko se odloča. Ti pogledi danes do-
ločujejo tudi katoliški moralni nauk.
Ob tem razmišljanju bi se zopet lahko ustavili pri marsikateri misli,
ki jo najdemo v dokumentih drugega vatikanskega cerkvenega zbora in
ki potrjuje Luthrova spoznanja. Predvsem pa se moramo nehote spom-
niti nasprotnih pogledov, ki so se dolgo časa uveljavljali v Cerkvi in jih je
pisatelj Dostojevski naslikal v Velikem inkvizitorju. Ob podobi velikega
inkvizitorja še bolj spoznamo pomen Luthrovih nazorov o svobodi kr-
ščanskega človeka. Žal je seveda res, da Luther iz različnih razlogov ni
bil in ni mogel biti dosleden v tem svojem spoznanju in presojanju rav-
nanja, ki je iz njega sledilo. Münzerjev primer je že sam zgovorna pri-
ča za to. A rekli bi lahko, da se plamen, ki je zagorel po Luthrovi zaslu-
gi, naj je on to hotel ali ne, kljub temu ni dal več pogasiti. Osvobajajoča
prizadevanja in gibanja v zgodovini so se po Luthru navdihovala tudi
iz njegovega poudarjanja krščanske svobode.
Nedvomno je tedaj, da ima Luther velike zasluge za to, da se je kljub
toliko oviram naposled le uveljavila svobodna človekova misel in je pre-
magala vse poskuse, ki so jo znova in znova hoteli zatreti. Njegovo po-
377
Človek je namreč tem bolj svoboden, čim bolj se odpre svoji presežni
razsežnosti, čim bolj se odpre Bogu, kajti tako mu je dana možnost res-
nične izbire, gospostva nad seboj in sproščenosti. Hkrati pa se to pravi,
da se človek odpre za »zakon« ali »postavo« ljubezni, ki pa v resnici ni
zakon niti postava, temveč svobodno odločanje, za katero nas je oprostil
Kristus, kakor pravi apostol Pavel (prim. Gal 5). Vsekakor so te Luthrove
misli povsem svetopisemsko utemeljene, saj beremo v Pavlovih pismih
tudi besede: »Kjer pa je Duh Gospodov, tam je svoboda.« (2 Kor 3,17) In
tako je tudi duhovnost, ki jo nakazujejo te misli, res svetopisemska, du-
hovnost resnice, ki osvobaja, kakor pravi Kristus (Jn 8,31):
Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci: spoznali
boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
Morala pa, ki jo utemeljujejo iste osnove, nima več nič skupnega z
juridizmom, temveč je res evangeljska morala, ki sloni na veri v Jezusa
Kristusa in pomeni hojo za Kristusom, svobodo v Kristusu, poslušnost
Duhu, ki je človeku dan »tisto uro«, ko se odloča. Ti pogledi danes do-
ločujejo tudi katoliški moralni nauk.
Ob tem razmišljanju bi se zopet lahko ustavili pri marsikateri misli,
ki jo najdemo v dokumentih drugega vatikanskega cerkvenega zbora in
ki potrjuje Luthrova spoznanja. Predvsem pa se moramo nehote spom-
niti nasprotnih pogledov, ki so se dolgo časa uveljavljali v Cerkvi in jih je
pisatelj Dostojevski naslikal v Velikem inkvizitorju. Ob podobi velikega
inkvizitorja še bolj spoznamo pomen Luthrovih nazorov o svobodi kr-
ščanskega človeka. Žal je seveda res, da Luther iz različnih razlogov ni
bil in ni mogel biti dosleden v tem svojem spoznanju in presojanju rav-
nanja, ki je iz njega sledilo. Münzerjev primer je že sam zgovorna pri-
ča za to. A rekli bi lahko, da se plamen, ki je zagorel po Luthrovi zaslu-
gi, naj je on to hotel ali ne, kljub temu ni dal več pogasiti. Osvobajajoča
prizadevanja in gibanja v zgodovini so se po Luthru navdihovala tudi
iz njegovega poudarjanja krščanske svobode.
Nedvomno je tedaj, da ima Luther velike zasluge za to, da se je kljub
toliko oviram naposled le uveljavila svobodna človekova misel in je pre-
magala vse poskuse, ki so jo znova in znova hoteli zatreti. Njegovo po-
377
