Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 170
bilo je povedano
udarjanje krščanske svobode je prispevalo svoj delež tudi k vedno večji
zrelosti vernikov in k zavesti njihove odgovornosti za Cerkev celo v ka-
toliških vrstah. Zrelost pa pomeni rast, razvoj, življenje. Zrelost pomeni
zmago avtoritete resnice nad resnico avtoritete. Zrelost pomeni huma-
nizem, ki ga je tedaj Luther pospeševal, čeprav je zaradi svoje preroške
odločnosti in zavzetosti za prenovo Cerkve, za zmago čistega evangelija
ponovno prišel v spor s takratnimi humanisti. Svoboda, ki jo je Luther
oznanjal, je bila velik dar krščanstvu in človeštvu nasploh.
Demokratična Cerkev
Luther se je v svojem prizadevanju za reformo Cerkve kot institucije
naslanjal predvsem na Sveto pismo. Zato cerkvene institucije ni odkla-
njal, pa če je bil še tako razočaran nad rimsko Cerkvijo. Hotel je prepros-
to tej Cerkvi vtisniti tisto podobo, ki naj bi ustrezala evangeliju. Hotel
je za takšno reformo pridobiti tiste, ki jih je imel za posebej odgovorne
za Cerkev. Ker pa njegovo prizadevanje ni našlo odmeva, je tem ostreje
nastopal zoper nepravilnosti v življenju Cerkve in hkrati kazal na novo
podobo, ki naj bi jo dobila.
Luther je razlikoval med zunanjeinstitucionalno Cerkvijo in njeno
globljo vsebino ali razsežnostjo. Govoril je tudi o »duhovnem notranjem
krščanstvu« in »telesnem zunanjem krščanstvu« (Pesch 1982, 207, op.
FKV). Pozneje je poudarjal predvsem skrivnostno naravo Cerkve. Zato
je po njegovem prepričanju nemogoče ugotoviti, kdo v resnici po Božji
sodbi pripada Cerkvi. Cerkev »je v mesu in se v mesu razodeva, a ven-
dar ni meso; je v svetu in jo je v svetu mogoče zaznati, a vendar ni svet«
(Pesch 1982, 208, op. FKV).
Nikakor pa Luther ni priznaval samo skrite, notranje Cerkve, temveč
je želel samo, da bi ta razsežnost Cerkve bila čim bolj navzoča in bi se
čim bolj uveljavila v vidni, zunanji Cerkvi, da ta ne bi bila kriva Cerkev.
Hotel je tedaj doseči, da se institucija ne bi uveljavljala na račun ozna-
njevanja Božje besede in resnične, prave vere.
Kratko je Luther opredelil Cerkev kot »skupnost takšnih ljudi, ki so
kristjani in sveti«, kot »krščansko sveto ljudstvo, ki veruje v Kristusa«.
(Pesch 1982, 209) Poudarek je na ljudstvu, zato je izključeno »pirami-
378
udarjanje krščanske svobode je prispevalo svoj delež tudi k vedno večji
zrelosti vernikov in k zavesti njihove odgovornosti za Cerkev celo v ka-
toliških vrstah. Zrelost pa pomeni rast, razvoj, življenje. Zrelost pomeni
zmago avtoritete resnice nad resnico avtoritete. Zrelost pomeni huma-
nizem, ki ga je tedaj Luther pospeševal, čeprav je zaradi svoje preroške
odločnosti in zavzetosti za prenovo Cerkve, za zmago čistega evangelija
ponovno prišel v spor s takratnimi humanisti. Svoboda, ki jo je Luther
oznanjal, je bila velik dar krščanstvu in človeštvu nasploh.
Demokratična Cerkev
Luther se je v svojem prizadevanju za reformo Cerkve kot institucije
naslanjal predvsem na Sveto pismo. Zato cerkvene institucije ni odkla-
njal, pa če je bil še tako razočaran nad rimsko Cerkvijo. Hotel je prepros-
to tej Cerkvi vtisniti tisto podobo, ki naj bi ustrezala evangeliju. Hotel
je za takšno reformo pridobiti tiste, ki jih je imel za posebej odgovorne
za Cerkev. Ker pa njegovo prizadevanje ni našlo odmeva, je tem ostreje
nastopal zoper nepravilnosti v življenju Cerkve in hkrati kazal na novo
podobo, ki naj bi jo dobila.
Luther je razlikoval med zunanjeinstitucionalno Cerkvijo in njeno
globljo vsebino ali razsežnostjo. Govoril je tudi o »duhovnem notranjem
krščanstvu« in »telesnem zunanjem krščanstvu« (Pesch 1982, 207, op.
FKV). Pozneje je poudarjal predvsem skrivnostno naravo Cerkve. Zato
je po njegovem prepričanju nemogoče ugotoviti, kdo v resnici po Božji
sodbi pripada Cerkvi. Cerkev »je v mesu in se v mesu razodeva, a ven-
dar ni meso; je v svetu in jo je v svetu mogoče zaznati, a vendar ni svet«
(Pesch 1982, 208, op. FKV).
Nikakor pa Luther ni priznaval samo skrite, notranje Cerkve, temveč
je želel samo, da bi ta razsežnost Cerkve bila čim bolj navzoča in bi se
čim bolj uveljavila v vidni, zunanji Cerkvi, da ta ne bi bila kriva Cerkev.
Hotel je tedaj doseči, da se institucija ne bi uveljavljala na račun ozna-
njevanja Božje besede in resnične, prave vere.
Kratko je Luther opredelil Cerkev kot »skupnost takšnih ljudi, ki so
kristjani in sveti«, kot »krščansko sveto ljudstvo, ki veruje v Kristusa«.
(Pesch 1982, 209) Poudarek je na ljudstvu, zato je izključeno »pirami-
378
