Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 166
bilo je povedano
solidariziral s človekom in zadostil za njegove grehe. Poslej je človek res
lahko človeški in sme kljub svoji grešnosti upati. Je sicer vedno »simul
iustus et pecator«, a je hkrati na potu k resnični, popolni pravičnosti v
Bogu, če le res veruje in se da voditi Božji ljubezni ter zaupanju v usmi-
ljenega Boga. Personalistično razumevanje vere je tako hkrati eksisten-
cialno in eksistencielno.
Nikakor pa ne gre v tem primeru za nekakšen subjektivizem v obi-
čajnem pomenu. Luther namreč ponovno naglaša, da je vera iz poslu-
šanja. Zato tudi pripisuje Svetem pismu in oznanjevanju Božje besede
izreden pomen. Ne učenje Cerkve, temveč Sveto pismo je pravilo člove-
kove vere. Človek mora sam priti do spoznanja, da je Božja beseda tisto,
kar veruje ali izpoveduje v veri. In to je potem tudi razlog, zakaj veruje.
Tako postavlja Luther edino avtoriteto, ki se ji mora človek v veri uklo-
niti, in to je avtoriteta Boga, Jezusa Kristusa, Božje Besede. Bog člove-
ku po Svetem pismu neposredno govori in mu daje spoznanje, omogo-
ča razumevanje Božje skrivnosti v srcu. Iz tega pa seveda ne sledi, da bi
bilo oznanjevanje tistih, ki so poklicani v službo besede, odveč, ne, le
avtoritete nima nihče, ki bi bila enaka avtoriteti Božje besede, delovanju
Božjega Duha po Božji besedi v človeškem srcu. Sem spada tudi znana
Pavlova izjava: »Vse pa, kar ni iz prepričanja, je greh.« (Rim 14,23) Gre
tedaj res za oseben odnos, oseben stik med človekom in Bogom po veri.
Tak stik je nekaj notranjega in ga more vzpostaviti samo Bog. Luthrovo
razumevanje vere je v resnici izkustveno poglobljeno, zato je razumlji-
vo, da je vedno znova iskal navdih za svoja razmišljanja in razlago vere
pri mistikih. Zopet pa ne moremo reči, da bi Luther preziral pomen del,
ki naj bi izhajala iz vere. Takole pravi (v Hirsch 1964, 122):
Priznavamo, da morajo dobra dela slediti veri, bolje povedano, da ji
sama po sebi sledijo, ne pa, da ji morajo slediti, saj tudi za dobro drevo ve-
lja, da prinaša dobre sadove, ne pa, da jih mora prinašati.
Luther tedaj tako resno jemlje vero, da se mu zdi življenje, ki ustre-
za veri, samo po sebi razumljivo. Takšna je, kratko povedano, resnič-
no osebna vera.
374
solidariziral s človekom in zadostil za njegove grehe. Poslej je človek res
lahko človeški in sme kljub svoji grešnosti upati. Je sicer vedno »simul
iustus et pecator«, a je hkrati na potu k resnični, popolni pravičnosti v
Bogu, če le res veruje in se da voditi Božji ljubezni ter zaupanju v usmi-
ljenega Boga. Personalistično razumevanje vere je tako hkrati eksisten-
cialno in eksistencielno.
Nikakor pa ne gre v tem primeru za nekakšen subjektivizem v obi-
čajnem pomenu. Luther namreč ponovno naglaša, da je vera iz poslu-
šanja. Zato tudi pripisuje Svetem pismu in oznanjevanju Božje besede
izreden pomen. Ne učenje Cerkve, temveč Sveto pismo je pravilo člove-
kove vere. Človek mora sam priti do spoznanja, da je Božja beseda tisto,
kar veruje ali izpoveduje v veri. In to je potem tudi razlog, zakaj veruje.
Tako postavlja Luther edino avtoriteto, ki se ji mora človek v veri uklo-
niti, in to je avtoriteta Boga, Jezusa Kristusa, Božje Besede. Bog člove-
ku po Svetem pismu neposredno govori in mu daje spoznanje, omogo-
ča razumevanje Božje skrivnosti v srcu. Iz tega pa seveda ne sledi, da bi
bilo oznanjevanje tistih, ki so poklicani v službo besede, odveč, ne, le
avtoritete nima nihče, ki bi bila enaka avtoriteti Božje besede, delovanju
Božjega Duha po Božji besedi v človeškem srcu. Sem spada tudi znana
Pavlova izjava: »Vse pa, kar ni iz prepričanja, je greh.« (Rim 14,23) Gre
tedaj res za oseben odnos, oseben stik med človekom in Bogom po veri.
Tak stik je nekaj notranjega in ga more vzpostaviti samo Bog. Luthrovo
razumevanje vere je v resnici izkustveno poglobljeno, zato je razumlji-
vo, da je vedno znova iskal navdih za svoja razmišljanja in razlago vere
pri mistikih. Zopet pa ne moremo reči, da bi Luther preziral pomen del,
ki naj bi izhajala iz vere. Takole pravi (v Hirsch 1964, 122):
Priznavamo, da morajo dobra dela slediti veri, bolje povedano, da ji
sama po sebi sledijo, ne pa, da ji morajo slediti, saj tudi za dobro drevo ve-
lja, da prinaša dobre sadove, ne pa, da jih mora prinašati.
Luther tedaj tako resno jemlje vero, da se mu zdi življenje, ki ustre-
za veri, samo po sebi razumljivo. Takšna je, kratko povedano, resnič-
no osebna vera.
374
