Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 172
bilo je povedano
hično zgradbo Cerkve in se pravice vernikov v njej večkrat le s težavo
uveljavljajo.
Luthrovo razumevanje Cerkve je izziv za krščanstvo sploh, posebno
še za vzhodno – pravoslavno Cerkev in za katoliško Cerkev. Tega izziva
se kljub vsemu ne da prezreti, in tako Luthrove pobude tudi v tem pog-
ledu niso ostale brez odmeva v teh Cerkvah. Sicer pa prav tako splošen
razvoj človeštva in človeške misli vedno bolj onemogoča avtoritarnost v
Cerkvi, ki ji je njena hierarhična zgradba sama po sebi naklonjena. Ker
takšen razvoj pomeni hkrati približevanje evangeliju, lahko tem bolj ce-
nimo Luthrovo preroško spoznanje in prizadevanje.
Luthrova »demokratična podoba« Cerkve pa je nedvomno vpliva-
la na razvoj človeške družbe sploh, čeprav je v začetku naletela na ne-
razumevanje in je niti Luther ni upal dosledno zagovarjati, še manj pa
pospeševati zmago demokratičnega duha v svetni družbi. Toda »ogenj
je bil vržen na zemljo« tudi v tem primeru, čeprav se njegove posledice
niti malo niso takoj pokazale v vsem obsegu.
Sklepna beseda
S treh strani smo si ogledali podobo reformatorja Martina Luthra,
kakršna odseva iz njegove reformatorske misli. Osebna vera, krščanska
svoboda in bratstvo ali demokratičnost cerkvene skupnosti so sestavni-
ce Luthrovih teoloških pogledov, ki so bile pomembne za njegove refor-
matorske cilje, ki so se uveljavile v protestantizmu in so sčasoma pos-
tale last krščanskih skupnosti ter Cerkva sploh. Zato danes po toliko
stoletjih tudi katoliška Cerkev zna ceniti Luthrovo delo. Katoliški teolo-
gi in cerkveni pisatelji ne gledajo na Luthra več tako pristransko, kakor
se je to dogajalo dolga stoletja. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da
mora tudi katoliška Cerkev biti za marsikaj hvaležna Luthru in njegove-
mu delu, čeprav ga je za časa življenja izobčila in ni našla razumevanja
zanj, vsaj ne v tisti meri, kakor bi si zaslužil. Zelo počasi in večkrat prav
sramežljivo je tudi uradna katoliška Cerkev sprejemala nekatera njego-
va spoznanja in spodbude, njegove navdihe in tako pripravljala pot da-
našnji Luthrovi podobi v katoliških vrstah. Bolje je vsekakor, da je do
te spremembe prišlo, četudi pozno, kakor če bi ne prišlo nikdar. Velike
380
hično zgradbo Cerkve in se pravice vernikov v njej večkrat le s težavo
uveljavljajo.
Luthrovo razumevanje Cerkve je izziv za krščanstvo sploh, posebno
še za vzhodno – pravoslavno Cerkev in za katoliško Cerkev. Tega izziva
se kljub vsemu ne da prezreti, in tako Luthrove pobude tudi v tem pog-
ledu niso ostale brez odmeva v teh Cerkvah. Sicer pa prav tako splošen
razvoj človeštva in človeške misli vedno bolj onemogoča avtoritarnost v
Cerkvi, ki ji je njena hierarhična zgradba sama po sebi naklonjena. Ker
takšen razvoj pomeni hkrati približevanje evangeliju, lahko tem bolj ce-
nimo Luthrovo preroško spoznanje in prizadevanje.
Luthrova »demokratična podoba« Cerkve pa je nedvomno vpliva-
la na razvoj človeške družbe sploh, čeprav je v začetku naletela na ne-
razumevanje in je niti Luther ni upal dosledno zagovarjati, še manj pa
pospeševati zmago demokratičnega duha v svetni družbi. Toda »ogenj
je bil vržen na zemljo« tudi v tem primeru, čeprav se njegove posledice
niti malo niso takoj pokazale v vsem obsegu.
Sklepna beseda
S treh strani smo si ogledali podobo reformatorja Martina Luthra,
kakršna odseva iz njegove reformatorske misli. Osebna vera, krščanska
svoboda in bratstvo ali demokratičnost cerkvene skupnosti so sestavni-
ce Luthrovih teoloških pogledov, ki so bile pomembne za njegove refor-
matorske cilje, ki so se uveljavile v protestantizmu in so sčasoma pos-
tale last krščanskih skupnosti ter Cerkva sploh. Zato danes po toliko
stoletjih tudi katoliška Cerkev zna ceniti Luthrovo delo. Katoliški teolo-
gi in cerkveni pisatelji ne gledajo na Luthra več tako pristransko, kakor
se je to dogajalo dolga stoletja. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da
mora tudi katoliška Cerkev biti za marsikaj hvaležna Luthru in njegove-
mu delu, čeprav ga je za časa življenja izobčila in ni našla razumevanja
zanj, vsaj ne v tisti meri, kakor bi si zaslužil. Zelo počasi in večkrat prav
sramežljivo je tudi uradna katoliška Cerkev sprejemala nekatera njego-
va spoznanja in spodbude, njegove navdihe in tako pripravljala pot da-
našnji Luthrovi podobi v katoliških vrstah. Bolje je vsekakor, da je do
te spremembe prišlo, četudi pozno, kakor če bi ne prišlo nikdar. Velike
380
