Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 164
bilo je povedano
Kljub vsem tem pomislekom in težavam pa me veseli posvetiti nekaj
misli Luthru v tem jubilejnem letu prav v okviru nakazane teme. Povedal
bom pač tisto, kar mislim, o čemer sem prepričan, ne da bi s tem hotel
reči, da bodo to samo moje misli in moje sodbe. Koliko bo pa to za koga
katoliško in sodobno, pa je seveda drugo vprašanje. Tolaži me misel teo-
loga Heinza Zahrnta, da je teologija precej nehvaležna veda in da člove-
ku ne prinaša rada zunanje sreče in zunanjega veselja (Zahrnt 1977, 413).
Luthrovo delo ni bilo lahko. Hotel je reformirati Cerkev in to njego-
vo plemenito hotenje ga sicer zaradi zaščite, ki so mu jo nudili nemški
knezi, ni vodilo na grmado, vendar pa mu je kljub temu prineslo veliko
gorja in ga izrinilo iz Cerkve. Tako se je konec koncev le zgodilo tisto,
česar nikakor ni želel. Zvestoba lastnemu prepričanju mu je pripravila
navidezen polom, a prav zaradi tega navideznega poloma so se njego-
ve misli tem bolj uveljavile in postale last evropske duhovne dediščine.
Friedrich Heer (1965, 245) zato upravičeno pravi o njem:
Luther ima v nemškem narodu isto mesto, kakor ga imata Frančišek in
Ivana Arška v svojih narodih. Ta prinašalec rešenja iz ljudstva in za ljudstvo
je sin nemške stiske, nezaupanja in sovraštva do karolinške in »zahodne«
gospodovalne Cerkve, ki se ji ni posrečilo, da bi to stisko razpršila in spre-
menila v odkrito zaupanje, predanost »vsega človeka« (totus homo: središč-
ni Luthrov pojem) Bogu Očetu, ki pravi: »Jaz sem tvoj Bog«. […] Vera je za
Luthra isto kakor »eksistenca, ki je v celoti izročena Očetu Jezusa Kristusa«
[…]. Luther je padel kakor teološka atomska bomba na deželo.
O tej »teološki atomski bombi« hočem tedaj ob 500-letnici Luthrovega
rojstva nekoliko razmisliti in se ustaviti predvsem ob tistih njenih učin-
kih, ki se v začetku Luthrovega delovanja še niso niti prav pokazali, ali
je celo bila podoba, da bodo drugačni, kakor so potem v resnici bili.
Luther kot utemeljitelj verskega personalizma
Luthrova teološka misel in njegovo življenje sta odsev njegovega
osebnega verskega izkustva. In prav zaradi tega mu ni mogoče odrekati
njegove globoke religioznosti. Nenehno se je ustavljal ob misli na Boga,
ki se je hkrati povsem prepletala z mislijo na Jezusa Kristusa, učloveče-
372
Kljub vsem tem pomislekom in težavam pa me veseli posvetiti nekaj
misli Luthru v tem jubilejnem letu prav v okviru nakazane teme. Povedal
bom pač tisto, kar mislim, o čemer sem prepričan, ne da bi s tem hotel
reči, da bodo to samo moje misli in moje sodbe. Koliko bo pa to za koga
katoliško in sodobno, pa je seveda drugo vprašanje. Tolaži me misel teo-
loga Heinza Zahrnta, da je teologija precej nehvaležna veda in da člove-
ku ne prinaša rada zunanje sreče in zunanjega veselja (Zahrnt 1977, 413).
Luthrovo delo ni bilo lahko. Hotel je reformirati Cerkev in to njego-
vo plemenito hotenje ga sicer zaradi zaščite, ki so mu jo nudili nemški
knezi, ni vodilo na grmado, vendar pa mu je kljub temu prineslo veliko
gorja in ga izrinilo iz Cerkve. Tako se je konec koncev le zgodilo tisto,
česar nikakor ni želel. Zvestoba lastnemu prepričanju mu je pripravila
navidezen polom, a prav zaradi tega navideznega poloma so se njego-
ve misli tem bolj uveljavile in postale last evropske duhovne dediščine.
Friedrich Heer (1965, 245) zato upravičeno pravi o njem:
Luther ima v nemškem narodu isto mesto, kakor ga imata Frančišek in
Ivana Arška v svojih narodih. Ta prinašalec rešenja iz ljudstva in za ljudstvo
je sin nemške stiske, nezaupanja in sovraštva do karolinške in »zahodne«
gospodovalne Cerkve, ki se ji ni posrečilo, da bi to stisko razpršila in spre-
menila v odkrito zaupanje, predanost »vsega človeka« (totus homo: središč-
ni Luthrov pojem) Bogu Očetu, ki pravi: »Jaz sem tvoj Bog«. […] Vera je za
Luthra isto kakor »eksistenca, ki je v celoti izročena Očetu Jezusa Kristusa«
[…]. Luther je padel kakor teološka atomska bomba na deželo.
O tej »teološki atomski bombi« hočem tedaj ob 500-letnici Luthrovega
rojstva nekoliko razmisliti in se ustaviti predvsem ob tistih njenih učin-
kih, ki se v začetku Luthrovega delovanja še niso niti prav pokazali, ali
je celo bila podoba, da bodo drugačni, kakor so potem v resnici bili.
Luther kot utemeljitelj verskega personalizma
Luthrova teološka misel in njegovo življenje sta odsev njegovega
osebnega verskega izkustva. In prav zaradi tega mu ni mogoče odrekati
njegove globoke religioznosti. Nenehno se je ustavljal ob misli na Boga,
ki se je hkrati povsem prepletala z mislijo na Jezusa Kristusa, učloveče-
372
