Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 165
vekoslav grmič
nega Boga in Odrešenika. Zato Luther ni toliko razmišljal o Bogu, ka-
kršen je sam v sebi, temveč se je ustavljal ob njem, kolikor je Bog za nas.
Šlo mu je tedaj za oseben odnos med Bogom in človekom in človekom
in Bogom. Prav to pa pomeni, da je njegova vera bila resnično osebna.
Spoznanje Boga in priznavanje ali celo dokazovanje njegovega bivanja še
ni vera. Vera je bivanje človeka v Bogu, v zaupanju v Božje usmiljenje in v
Božjo ljubezen, bivanje človeka kot Božjega otroka v moči Božjega Duha.
Če je tedaj srce postalo pravično po veri v njegovo ime, potem jim da
Bog moč, da postanejo Božji otroci, v tem, ko jim takoj vlije svojega Sve-
tega Duha v njihova srca, ki jih po ljubezni naredi sproščene, mirne in
vesele, vršilce vsega dobrega, zmagovalce nad hudim, da, tudi preziral-
ce smrti in pekla. Tukaj takoj prenehajo vsi zakoni in dela vseh zakonov.
Sedaj je vse svobodno, postava je spolnjena v veri in ljubezni. (Luther v
Hirsch 1964, 118–119)
Luther se tako približa misli Avguština, ki vidi v ljubezni najzaneslji-
vejšo usmerjevalko življenja v duhu Božje postave, tako da človek spro-
ščeno spolnjuje Božjo voljo in zato »lahko dela, kar hoče«. V resnici gre
za zasidranost človeka v Bogu, ki je ljubezen, gre za življenje človeka,
ki je sicer grešnik, ki pa v zaupanju v Odrešenika in z njegovo pomočjo
premaguje greh, če res živi iz vere. Vera človeka opravičuje in mu daje
moč za življenje. To pa je tudi evangeljski nauk, posebej pa nauk apos-
tola Pavla, ki nasproti postavi/zakonu postavlja vero v Jezusa Kristusa
in njegovo odrešujočo milost. »Pravični bo živel iz vere.« (Rim 1,17) Te
misli so prinesle Luthru tolažbo, veselje in sproščenost. Takole izjavlja
(v Pesch 1982, 83):
Kakor sem prej izraz »Božja pravičnost« na vso moč sovražil, tako
sem sedaj z vročo ljubeznijo isti izraz kot sladak in prijeten nad vse dru-
ge povzdigoval.
Luther je prišel do spoznanja, ki mu je pokazalo možnost, da v zau-
panju v Boga premaguje strah pred Bogom, ker se tako Božja pravičnost
razodeva kot Božje usmiljenje. Upravičuje pa človekovo zaupanje v Boga
Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je vzel nase človekovo usodo, ki se je
373
nega Boga in Odrešenika. Zato Luther ni toliko razmišljal o Bogu, ka-
kršen je sam v sebi, temveč se je ustavljal ob njem, kolikor je Bog za nas.
Šlo mu je tedaj za oseben odnos med Bogom in človekom in človekom
in Bogom. Prav to pa pomeni, da je njegova vera bila resnično osebna.
Spoznanje Boga in priznavanje ali celo dokazovanje njegovega bivanja še
ni vera. Vera je bivanje človeka v Bogu, v zaupanju v Božje usmiljenje in v
Božjo ljubezen, bivanje človeka kot Božjega otroka v moči Božjega Duha.
Če je tedaj srce postalo pravično po veri v njegovo ime, potem jim da
Bog moč, da postanejo Božji otroci, v tem, ko jim takoj vlije svojega Sve-
tega Duha v njihova srca, ki jih po ljubezni naredi sproščene, mirne in
vesele, vršilce vsega dobrega, zmagovalce nad hudim, da, tudi preziral-
ce smrti in pekla. Tukaj takoj prenehajo vsi zakoni in dela vseh zakonov.
Sedaj je vse svobodno, postava je spolnjena v veri in ljubezni. (Luther v
Hirsch 1964, 118–119)
Luther se tako približa misli Avguština, ki vidi v ljubezni najzaneslji-
vejšo usmerjevalko življenja v duhu Božje postave, tako da človek spro-
ščeno spolnjuje Božjo voljo in zato »lahko dela, kar hoče«. V resnici gre
za zasidranost človeka v Bogu, ki je ljubezen, gre za življenje človeka,
ki je sicer grešnik, ki pa v zaupanju v Odrešenika in z njegovo pomočjo
premaguje greh, če res živi iz vere. Vera človeka opravičuje in mu daje
moč za življenje. To pa je tudi evangeljski nauk, posebej pa nauk apos-
tola Pavla, ki nasproti postavi/zakonu postavlja vero v Jezusa Kristusa
in njegovo odrešujočo milost. »Pravični bo živel iz vere.« (Rim 1,17) Te
misli so prinesle Luthru tolažbo, veselje in sproščenost. Takole izjavlja
(v Pesch 1982, 83):
Kakor sem prej izraz »Božja pravičnost« na vso moč sovražil, tako
sem sedaj z vročo ljubeznijo isti izraz kot sladak in prijeten nad vse dru-
ge povzdigoval.
Luther je prišel do spoznanja, ki mu je pokazalo možnost, da v zau-
panju v Boga premaguje strah pred Bogom, ker se tako Božja pravičnost
razodeva kot Božje usmiljenje. Upravičuje pa človekovo zaupanje v Boga
Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je vzel nase človekovo usodo, ki se je
373
