Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 167
vekoslav grmič
Drugi vatikanski cerkveni zbor je dal razumevanju vere podobne
poudarke. V dogmatični konstituciji o Božjem razodetju (BR 1966, 5)
beremo:
Bogu, ki se razodeva, smo dolžni »poslušnost vere« (Rim 16,26; prim.
Rim 1,5; 2 Kor 10,5–6), s katero se človek svobodno ves izroči Bogu, ker
izkazuje Bogu, ki se razodeva, »popolno pokorščino razuma in volje« in
svobodno pritrdi njegovemu razodetju. Da pa pride do take vere, je pot-
rebna predhodna in pomagajoča Božja milost ter notranja pomoč Svete-
ga Duha, ki nagiba srce in ga obrača k Bogu, odpira duhovne oči in daje
»vsem prijetnost v soglašanju z resnico in v veri vanjo«. Isti Sveti Duh tudi
stalno s svojimi darovi spopolnjuje vero, kolikor globlje postaja spozna-
nje razodetja.
Je pa seveda ta opis vere nekoliko drugačen od tistega, ki ga najdemo
v dokumentih prvega vatikanskega cerkvenega zbora.
Za teološko misel in njen razvoj je imelo in ima osebnostno in eksis-
tencialno razumevanje vere, kakor ga je zagovarjal Luther, izreden po-
men. Živo versko izkustvo, ki je na tak način včlenjeno v vero in razmi-
šljanje o njej, daje veri trajno relevantnost in spodbuja teološko misel k
vedno novemu poglabljanju, k vedno novim spoznanjem in smernicam
za praktično življenje ter ravnanje po evangeliju, v službi človeka in sve-
ta. To se je pokazalo v katoliški Cerkvi tudi po drugem vatikanskem cer-
kvenem zboru. Nasprotno pa objektivistično in intelektualistično razu-
mevanje vere onemogoča njeno relevantnost in v veliki meri ovira razvoj
teološke misli. Zato smemo reči, da je imela Luthrova misel kljub mar-
sikateri nedorečenosti velik pomen za vse krščanstvo. Tudi katoliška
Cerkev mora biti Luthru hvaležna zanjo in njene spodbude.
Svoboda krščanskega človeka
Luther je v nasprotju do postave posebej poudarjal evangeljsko svo-
bodo. Na spis, ki je v njem razvijal to svojo misel, je bil vedno ponosen.
V njem je gledal svoje izvirno delo. Naslonil pa se je tudi v tem pogle-
du na apostola Pavla in Avguština. Misel o krščanski svobodi je v res-
375
Drugi vatikanski cerkveni zbor je dal razumevanju vere podobne
poudarke. V dogmatični konstituciji o Božjem razodetju (BR 1966, 5)
beremo:
Bogu, ki se razodeva, smo dolžni »poslušnost vere« (Rim 16,26; prim.
Rim 1,5; 2 Kor 10,5–6), s katero se človek svobodno ves izroči Bogu, ker
izkazuje Bogu, ki se razodeva, »popolno pokorščino razuma in volje« in
svobodno pritrdi njegovemu razodetju. Da pa pride do take vere, je pot-
rebna predhodna in pomagajoča Božja milost ter notranja pomoč Svete-
ga Duha, ki nagiba srce in ga obrača k Bogu, odpira duhovne oči in daje
»vsem prijetnost v soglašanju z resnico in v veri vanjo«. Isti Sveti Duh tudi
stalno s svojimi darovi spopolnjuje vero, kolikor globlje postaja spozna-
nje razodetja.
Je pa seveda ta opis vere nekoliko drugačen od tistega, ki ga najdemo
v dokumentih prvega vatikanskega cerkvenega zbora.
Za teološko misel in njen razvoj je imelo in ima osebnostno in eksis-
tencialno razumevanje vere, kakor ga je zagovarjal Luther, izreden po-
men. Živo versko izkustvo, ki je na tak način včlenjeno v vero in razmi-
šljanje o njej, daje veri trajno relevantnost in spodbuja teološko misel k
vedno novemu poglabljanju, k vedno novim spoznanjem in smernicam
za praktično življenje ter ravnanje po evangeliju, v službi človeka in sve-
ta. To se je pokazalo v katoliški Cerkvi tudi po drugem vatikanskem cer-
kvenem zboru. Nasprotno pa objektivistično in intelektualistično razu-
mevanje vere onemogoča njeno relevantnost in v veliki meri ovira razvoj
teološke misli. Zato smemo reči, da je imela Luthrova misel kljub mar-
sikateri nedorečenosti velik pomen za vse krščanstvo. Tudi katoliška
Cerkev mora biti Luthru hvaležna zanjo in njene spodbude.
Svoboda krščanskega človeka
Luther je v nasprotju do postave posebej poudarjal evangeljsko svo-
bodo. Na spis, ki je v njem razvijal to svojo misel, je bil vedno ponosen.
V njem je gledal svoje izvirno delo. Naslonil pa se je tudi v tem pogle-
du na apostola Pavla in Avguština. Misel o krščanski svobodi je v res-
375
