Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 171
vekoslav grmič
dalno« razumevanje Cerkve, ki pozna predvsem papeža, škofe in du-
hovnike, kadar je govor o Cerkvi. Ljudstvo, verniki ali laiki so namreč
v skladu s takšnim piramidalnim razumevanjem Cerkve le njeni pasiv-
ni člani, ki morajo samo poslušati vodstvo in se mu dati v vsakem pog-
ledu voditi, učiti.
Razumljivo je, da potem Luther posebej govori o splošnem duhov-
ništvu, ki so ga po krstu deležni vsi verniki. Čeprav pa je tako vsak ver-
nik sam po sebi usposobljen za službo besede in zakramenta v Cerkvi,
so vendar zaradi reda za opravljanje te službe potrebni posebni služab-
niki, ki to postanejo po pozivu cerkvene občine in »ordinaciji«.
Iz povedanega sledi, da je Cerkev, kakršno si želi Luther, pred-
vsem bratska skupnost, kakršna je bila v začetku, kakršno nam slikajo
Apostolska dela. Sicer pa je Kristus sam nakazal, kakšna predvsem naj
bo njegova Cerkev. Apostolom je namreč govoril takole (Mt 23,8–10):
Vi se pa ne dajte klicati z imenom »rabbi«, zakaj eden je vaš Učenik, vi
vsi ste pa bratje. Tudi ne kličite nikogar na zemlji »očeta«, zakaj eden je vaš
Oče, tisti, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte vodnik, zakaj eden je vaš vo-
dnik, Kristus.
In tako bi smeli upravičeno reči, da gre za demokratično urejeno
cerkveno institucijo, ki naj bi bila čim bolj Kristusova, ne pa čim bolj
»cerkvena«.
Čeprav je v katoliški Cerkvi na drugem vatikanskem cerkvenem
zboru nekoliko prišlo do premikov v isti smeri, najbrž vseeno govor o
Cerkvi kot »zakramentu« ni približal katoliškega pojmovanja Cerkve
Luthrovemu. Razen tega tudi ne smemo pozabiti učenja prvega vati-
kanskega cerkvenega zbora, ki je še posebej poudaril Cerkev kot vidno
in popolno družbo, kot institucijo, česar drugi vatikanski cerkveni zbor
ni preklical. Tukaj se v resnici srečujeta dva pogleda, dve drži: medtem
ko Luther hoče, da bi bila Cerkev, kar se tiče njenih struktur, čim bolj
preprosta, »strukturalno uboga«, hoče biti katoliška Cerkev tudi struk-
turalno čim popolnejša in vsestransko urejena skupnost (Maron 1982,
60). Zato pa imamo v katoliški Cerkvi še vedno opraviti s trdno hierar-
379
dalno« razumevanje Cerkve, ki pozna predvsem papeža, škofe in du-
hovnike, kadar je govor o Cerkvi. Ljudstvo, verniki ali laiki so namreč
v skladu s takšnim piramidalnim razumevanjem Cerkve le njeni pasiv-
ni člani, ki morajo samo poslušati vodstvo in se mu dati v vsakem pog-
ledu voditi, učiti.
Razumljivo je, da potem Luther posebej govori o splošnem duhov-
ništvu, ki so ga po krstu deležni vsi verniki. Čeprav pa je tako vsak ver-
nik sam po sebi usposobljen za službo besede in zakramenta v Cerkvi,
so vendar zaradi reda za opravljanje te službe potrebni posebni služab-
niki, ki to postanejo po pozivu cerkvene občine in »ordinaciji«.
Iz povedanega sledi, da je Cerkev, kakršno si želi Luther, pred-
vsem bratska skupnost, kakršna je bila v začetku, kakršno nam slikajo
Apostolska dela. Sicer pa je Kristus sam nakazal, kakšna predvsem naj
bo njegova Cerkev. Apostolom je namreč govoril takole (Mt 23,8–10):
Vi se pa ne dajte klicati z imenom »rabbi«, zakaj eden je vaš Učenik, vi
vsi ste pa bratje. Tudi ne kličite nikogar na zemlji »očeta«, zakaj eden je vaš
Oče, tisti, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte vodnik, zakaj eden je vaš vo-
dnik, Kristus.
In tako bi smeli upravičeno reči, da gre za demokratično urejeno
cerkveno institucijo, ki naj bi bila čim bolj Kristusova, ne pa čim bolj
»cerkvena«.
Čeprav je v katoliški Cerkvi na drugem vatikanskem cerkvenem
zboru nekoliko prišlo do premikov v isti smeri, najbrž vseeno govor o
Cerkvi kot »zakramentu« ni približal katoliškega pojmovanja Cerkve
Luthrovemu. Razen tega tudi ne smemo pozabiti učenja prvega vati-
kanskega cerkvenega zbora, ki je še posebej poudaril Cerkev kot vidno
in popolno družbo, kot institucijo, česar drugi vatikanski cerkveni zbor
ni preklical. Tukaj se v resnici srečujeta dva pogleda, dve drži: medtem
ko Luther hoče, da bi bila Cerkev, kar se tiče njenih struktur, čim bolj
preprosta, »strukturalno uboga«, hoče biti katoliška Cerkev tudi struk-
turalno čim popolnejša in vsestransko urejena skupnost (Maron 1982,
60). Zato pa imamo v katoliški Cerkvi še vedno opraviti s trdno hierar-
379
