Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 173
vekoslav grmič
zasluge za to ima nedvomno drugi vatikanski cerkveni zbor, čeprav se
je razvoj v isti smeri začel že prej in bi lahko imenovali marsikaterega
teologa ali cerkvenega pisatelja, ki si je prizadeval za resničen, pristen
duhovni lik velikega reformatorja.
Ekumensko gibanje je nedvomno veliko storilo tudi za pozitivne po-
glede na Luthra in njegovo delo, za njegovo pravično vrednotenje. Zato
so razumljive besede njegovega voditelja v katoliški Cerkvi kardinala
Willebrandsa (v Fuchs 1982, 63):
Kdo bi mogel danes tajiti, da je bil Luther globoko religiozna osebnost,
da je iskreno in vdano raziskoval evangeljsko sporočilo? Kdo bi mogel za-
nikati, da je ohranil pomemben zaklad stare katoliške vere, čeprav je nad-
legoval rimskokatoliško Cerkev in Apostolski sedež?
Reformacija je vsekakor tudi katoliška zadeva, saj je tudi katoliška
Cerkev odgovorna za vse, kar se je zgodilo, ne da bi Luther to hotel, in
je prav tako izzvala njegov upravičen nastop.
Rekli bi lahko, da je katoliška Cerkev sedaj tudi poklicana k spravi z
Luthrom, se pravi, da je njena dolžnost sprejeti bogastvo Luthrove teo-
loške misli in njene posledice, kolikor jih zahtevajo danes tudi znamenja
časa. Sem spada med drugim vse tisto, kar se danes prebuja v cerkveni
bazi, v različnih skupinah, in nakazuje novo prihodnost resnično an-
gažirane Cerkve.
Luther ima še po 500 letih katoliškemu teologu veliko povedati, če
mu ta le brez predsodkov prisluhne.
literatura
BR = Drugi vatikanski koncil (1962–1965). 1966. Dogmatična konstitucija o Božjem ra-
zodetju: slovenski prevod. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat.
Fuchs, H. Ottmar. 1982. »Zum Lutherbild in der neueren römisch-katholischen
Theologie.« V Martin Luther: Beitrag der CDU zum 500. Geburtstag des Reforma-
tors. Bonn: CDU.
Heer, Friedrich. 1965. Europäische Geistesgeschichte. Stuttgart: Kohlhammer.
Hirsch, Emanuel. 1964. Hilfsbuch zum Studium der Dogmatik. Berlin: Walter de
Gruyter.
381
zasluge za to ima nedvomno drugi vatikanski cerkveni zbor, čeprav se
je razvoj v isti smeri začel že prej in bi lahko imenovali marsikaterega
teologa ali cerkvenega pisatelja, ki si je prizadeval za resničen, pristen
duhovni lik velikega reformatorja.
Ekumensko gibanje je nedvomno veliko storilo tudi za pozitivne po-
glede na Luthra in njegovo delo, za njegovo pravično vrednotenje. Zato
so razumljive besede njegovega voditelja v katoliški Cerkvi kardinala
Willebrandsa (v Fuchs 1982, 63):
Kdo bi mogel danes tajiti, da je bil Luther globoko religiozna osebnost,
da je iskreno in vdano raziskoval evangeljsko sporočilo? Kdo bi mogel za-
nikati, da je ohranil pomemben zaklad stare katoliške vere, čeprav je nad-
legoval rimskokatoliško Cerkev in Apostolski sedež?
Reformacija je vsekakor tudi katoliška zadeva, saj je tudi katoliška
Cerkev odgovorna za vse, kar se je zgodilo, ne da bi Luther to hotel, in
je prav tako izzvala njegov upravičen nastop.
Rekli bi lahko, da je katoliška Cerkev sedaj tudi poklicana k spravi z
Luthrom, se pravi, da je njena dolžnost sprejeti bogastvo Luthrove teo-
loške misli in njene posledice, kolikor jih zahtevajo danes tudi znamenja
časa. Sem spada med drugim vse tisto, kar se danes prebuja v cerkveni
bazi, v različnih skupinah, in nakazuje novo prihodnost resnično an-
gažirane Cerkve.
Luther ima še po 500 letih katoliškemu teologu veliko povedati, če
mu ta le brez predsodkov prisluhne.
literatura
BR = Drugi vatikanski koncil (1962–1965). 1966. Dogmatična konstitucija o Božjem ra-
zodetju: slovenski prevod. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat.
Fuchs, H. Ottmar. 1982. »Zum Lutherbild in der neueren römisch-katholischen
Theologie.« V Martin Luther: Beitrag der CDU zum 500. Geburtstag des Reforma-
tors. Bonn: CDU.
Heer, Friedrich. 1965. Europäische Geistesgeschichte. Stuttgart: Kohlhammer.
Hirsch, Emanuel. 1964. Hilfsbuch zum Studium der Dogmatik. Berlin: Walter de
Gruyter.
381
