Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 176
razgledi, vpogledi
carja Aleksandra II. Nato se je osredotočil na študij duhovnih vprašanj
in napisal znamenite spise: Duhovne osnove življenja (Duhovnija osnovi
žizni), Smisel ljubezni (Smysl Ljubvi), Opravičenje dobrega (Opravdanije
dobra), Trije dialogi in pripoved o Antikristu (Tri razgovora). Pisal je tudi
o vprašanjih estetike in o lirični poeziji.
Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažira-
ni razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osre-
dnjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga
je osamilo v pravoslavnem okolju. Za razliko od takratnega katoliškega
ekumenizma je zavračal idejo prozelitizma in zagovarjal enotnost kr-
ščanskih cerkva ob njihovi avtonomnosti in različnosti. Solovjov je edi-
nost kristjanov pojmoval v duhovnem smislu kot edinost v Kristusu, kar
vključuje različne konfesionalne prakse. Za katoliško teologijo je postal
zanimiv zaradi naklonjenega odnosa do instituta papeštva. Vendar je
nanj iz praktičnih razlogov gledal kot na moralno avtoriteto in simbol
enotnega krščanstva, ne pa kot na vrhovno oblast enotne Cerkve. Ti na-
zori so ga zbližali z đakovskim škofom Josipom Jurajem Strossmayerjem,
ki je bil velik pobudnik ekumenskega gibanja na Hrvaškem. Solovjovu
je v Zagrebu izdal spis Zgodovina in prihodnost teokracije (Istorija i bu-
duščnost teokratii). Na 1. vatikanskem koncilu (1870) je Strossmayer prav
iz ekumenskih razlogov nasprotoval razglasitvi dogme o papeški ne-
zmotljivosti. Temu je iz istih razlogov nasprotoval tudi koprsko-tržaški
škof, Slovenec, Jernej Legat.
*
Solovjov je o pomenu protestantizma govoril v svojem drugem pre-
davanju o Bogočloveštvu. V teh predavanjih, ki jih je imel v peterbur-
škem Muzeju uporabnih znanosti od januarja 1878 do marca 1881, je go-
voril o sekularizmu kot civilizacijskem pojavu in njegovih posledicah.
Izhajal je iz kritike evropske filozofije pozitivizma in racionalizma ter
iskal odgovor na njeno nezadostnost. Pojav sekularizacije, ki je povzro-
čala globoke duhovne spremembe v Evropi in tudi v Rusiji, je označil
384
carja Aleksandra II. Nato se je osredotočil na študij duhovnih vprašanj
in napisal znamenite spise: Duhovne osnove življenja (Duhovnija osnovi
žizni), Smisel ljubezni (Smysl Ljubvi), Opravičenje dobrega (Opravdanije
dobra), Trije dialogi in pripoved o Antikristu (Tri razgovora). Pisal je tudi
o vprašanjih estetike in o lirični poeziji.
Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažira-
ni razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osre-
dnjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga
je osamilo v pravoslavnem okolju. Za razliko od takratnega katoliškega
ekumenizma je zavračal idejo prozelitizma in zagovarjal enotnost kr-
ščanskih cerkva ob njihovi avtonomnosti in različnosti. Solovjov je edi-
nost kristjanov pojmoval v duhovnem smislu kot edinost v Kristusu, kar
vključuje različne konfesionalne prakse. Za katoliško teologijo je postal
zanimiv zaradi naklonjenega odnosa do instituta papeštva. Vendar je
nanj iz praktičnih razlogov gledal kot na moralno avtoriteto in simbol
enotnega krščanstva, ne pa kot na vrhovno oblast enotne Cerkve. Ti na-
zori so ga zbližali z đakovskim škofom Josipom Jurajem Strossmayerjem,
ki je bil velik pobudnik ekumenskega gibanja na Hrvaškem. Solovjovu
je v Zagrebu izdal spis Zgodovina in prihodnost teokracije (Istorija i bu-
duščnost teokratii). Na 1. vatikanskem koncilu (1870) je Strossmayer prav
iz ekumenskih razlogov nasprotoval razglasitvi dogme o papeški ne-
zmotljivosti. Temu je iz istih razlogov nasprotoval tudi koprsko-tržaški
škof, Slovenec, Jernej Legat.
*
Solovjov je o pomenu protestantizma govoril v svojem drugem pre-
davanju o Bogočloveštvu. V teh predavanjih, ki jih je imel v peterbur-
škem Muzeju uporabnih znanosti od januarja 1878 do marca 1881, je go-
voril o sekularizmu kot civilizacijskem pojavu in njegovih posledicah.
Izhajal je iz kritike evropske filozofije pozitivizma in racionalizma ter
iskal odgovor na njeno nezadostnost. Pojav sekularizacije, ki je povzro-
čala globoke duhovne spremembe v Evropi in tudi v Rusiji, je označil
384
