Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 178
razgledi, vpogledi
lih, francoska revolucija je, pravim, kot temelj družabne ureditve names-
to prejšnje Božje postave razglasila človekove pravice. Človekove pravice
lahko omejimo na dve osrednji: na svobodo in enakost, ki se morata zedi-
niti/spraviti v bratstvu. Velika revolucija je razglasila svobodo, enakost in
bratstvo. Razglasila, ne pa uresničila. Te tri besede so ostale prazne. Socia-
lizem je poskus dejanskega uresničenja teh treh načel. Revolucija je uvedla
državljansko svobodo. Toda zaradi dejanske družbene neenakosti osvobo-
ditev od enega gospodujočega razreda pomeni podreditev drugemu. Ob-
last monarhije in fevdalcev se je umaknila oblasti kapitala in buržoazije.
Sama svoboda narodni večini ne daje nič, če ni enakosti. Revolucija pa je
razglasila tudi enakost. Toda na našem svetu, ki temelji na boju, na neome-
jenem tekmovanju med posamezniki, ni enakost pravic nič brez enakosti
moči. Načelo enakosti, enakopravnosti dejansko velja le za tiste, ki imajo
v konkretnem zgodovinskem trenutku tudi moč. Toda zgodovinska moč
prehaja iz enih rok v druge. In kakor je sedanji vodilni razred, buržoazija,
načelo enakosti izkoristil v svoj prid, ker je imel v danem zgodovinskem
trenutku moč, si siromašni razred, proletariat, seveda prizadeva, da bi na-
čelo enakosti izkoristil v svoj prid, takoj ko bo moč v njegovih rokah.
Družbena ureditev mora imeti pozitivni temelj. Ta temelj ima bodisi
nadnaravni in nadčloveški značaj bodisi je del pogojne sfere dane človeške
narave; družba se opira ali na Božjo voljo ali na voljo ljudstva, na narodno
voljo. Te dileme ne moremo izpodbijati s trditvijo, da družbeno ureditev
lahko določa moč državne oblasti oziroma vlade, kajti tudi ta se na nekaj
opira: ali na Božjo voljo ali pa na voljo ljudstva. Prvi člen tega vprašanja
je zavrgla zahodna civilizacija; francoska revolucija je odločno odklonila
tradicionalna načela in odločno postavila demokratično načelo, po kate-
rem družbena ureditev temelji na volji ljudstva.
Ko Solovjov analizira družbene razmere porajajočega se kapitalizma,
pride do razvidnosti dejanskega stanja zahodne demokracije, ki traja še
danes: »Narod je sam svoj vladar samo de iure, de facto pa ima vrhov-
no oblast njegov neznatni del – bogata buržoazija, kapitalisti.« (Solovjov
2019,15) Kapital je danes temelj družbene moči. »Svoboda in enakoprav-
nost sta za večino le abstraktni možnosti.« (str. 15) Zato pride do uteme-
ljenega sklepa: »Potemtakem je prizadevanje socializma za enakost, kar
386
lih, francoska revolucija je, pravim, kot temelj družabne ureditve names-
to prejšnje Božje postave razglasila človekove pravice. Človekove pravice
lahko omejimo na dve osrednji: na svobodo in enakost, ki se morata zedi-
niti/spraviti v bratstvu. Velika revolucija je razglasila svobodo, enakost in
bratstvo. Razglasila, ne pa uresničila. Te tri besede so ostale prazne. Socia-
lizem je poskus dejanskega uresničenja teh treh načel. Revolucija je uvedla
državljansko svobodo. Toda zaradi dejanske družbene neenakosti osvobo-
ditev od enega gospodujočega razreda pomeni podreditev drugemu. Ob-
last monarhije in fevdalcev se je umaknila oblasti kapitala in buržoazije.
Sama svoboda narodni večini ne daje nič, če ni enakosti. Revolucija pa je
razglasila tudi enakost. Toda na našem svetu, ki temelji na boju, na neome-
jenem tekmovanju med posamezniki, ni enakost pravic nič brez enakosti
moči. Načelo enakosti, enakopravnosti dejansko velja le za tiste, ki imajo
v konkretnem zgodovinskem trenutku tudi moč. Toda zgodovinska moč
prehaja iz enih rok v druge. In kakor je sedanji vodilni razred, buržoazija,
načelo enakosti izkoristil v svoj prid, ker je imel v danem zgodovinskem
trenutku moč, si siromašni razred, proletariat, seveda prizadeva, da bi na-
čelo enakosti izkoristil v svoj prid, takoj ko bo moč v njegovih rokah.
Družbena ureditev mora imeti pozitivni temelj. Ta temelj ima bodisi
nadnaravni in nadčloveški značaj bodisi je del pogojne sfere dane človeške
narave; družba se opira ali na Božjo voljo ali na voljo ljudstva, na narodno
voljo. Te dileme ne moremo izpodbijati s trditvijo, da družbeno ureditev
lahko določa moč državne oblasti oziroma vlade, kajti tudi ta se na nekaj
opira: ali na Božjo voljo ali pa na voljo ljudstva. Prvi člen tega vprašanja
je zavrgla zahodna civilizacija; francoska revolucija je odločno odklonila
tradicionalna načela in odločno postavila demokratično načelo, po kate-
rem družbena ureditev temelji na volji ljudstva.
Ko Solovjov analizira družbene razmere porajajočega se kapitalizma,
pride do razvidnosti dejanskega stanja zahodne demokracije, ki traja še
danes: »Narod je sam svoj vladar samo de iure, de facto pa ima vrhov-
no oblast njegov neznatni del – bogata buržoazija, kapitalisti.« (Solovjov
2019,15) Kapital je danes temelj družbene moči. »Svoboda in enakoprav-
nost sta za večino le abstraktni možnosti.« (str. 15) Zato pride do uteme-
ljenega sklepa: »Potemtakem je prizadevanje socializma za enakost, kar
386
