Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 181
peter kovačič peršin
zavezan samo pragmatičnim interesom, ki so utemeljeni na sebičnos-
ti. V tem smislu Solovjov poudarja, da mora imeti socializem, če hoče
uresničiti svojo vizijo pravične družbene ureditve, religiozno utemelji-
tev. Iz tega njegovega stališča izhaja teorija krščanskega socializma. Kot
družbeno teorijo ga je pri nas domislil Andrej Gosar, kot prakso pa so ga
skušali udejanjiti krščanski socialisti, tudi s teoretičnim premislekom o
revolucionarni etiki predvsem Edvard Kocbek. Zgodovinska usoda nji-
hovega projekta, ki je lahko zaživela le v sodelovanju s komunističnim
revolucionarnim projektom, pa je znana.
Te dileme je Solovjov dogledal že desetletja pred oktobrsko revolucijo
(str. 19–20):
Socializem s svojo zahtevo po družbeni resnici in z nezmožnostjo, da
bi to resnico udejanjil na končnem naravnem temelju, logično vodi do pri-
znanja nujnosti religije. […] Socializmu ne moremo odreči legitimne želje
po realizaciji nravstvenega načela, po tem, da bi ta načela vpeljal na mejna
področja življenja, v materialne in ekonomske odnose. A za to, da bi člo-
vek lahko udejanjil resnico v nižjih sferah življenja, mora ta resnica najprej
obstajati sama, neodvisno od človeka, tako kot mora imeti resnica najprej
svojo lastno resničnost in šele nato lahko postane dejstvo za človeka. […]
Toda ta brezpogojna resničnost je sama po sebi dostopna le neposrednemu
dojemanju, notranjemu razodetju, kar pomeni, da je predmet religiozne
vednosti. Toda socializem kot pozitivizem, če dosledno razvijamo njuna
načela, vodita k zahtevi po religioznem načelu v življenju in vednosti.
Solovjov to govori s stališča deideologizirane religije. Iz žive vere
osebnega izkustva, ki je duhovne narave. Zato je tudi do zgodovinske-
ga udejanjanja krščanstva kritičen. Iz spoznanja in izkušnje osebne
vere pride do sklepa, da sta utopičen projekt družbe socialne pravič-
nosti in življenje iz osebne vere možna le na platformi udejanjene vere
»Bogočloveštva«, kakor on poimenuje izvorno krščansko vero. Na rav-
ni te duhovne strukture se socializem kaže kot možnost in perspektiva,
toda v stvarnosti zgodovinskega dogajanja ostaja le utopija, ki je lahko
vzpodbuda in gibalo nenehne družbene reforme. Kot totalen zgodo-
vinski projekt je utopija. Do tega spoznanja pa so izkustveno prišli šele
389
zavezan samo pragmatičnim interesom, ki so utemeljeni na sebičnos-
ti. V tem smislu Solovjov poudarja, da mora imeti socializem, če hoče
uresničiti svojo vizijo pravične družbene ureditve, religiozno utemelji-
tev. Iz tega njegovega stališča izhaja teorija krščanskega socializma. Kot
družbeno teorijo ga je pri nas domislil Andrej Gosar, kot prakso pa so ga
skušali udejanjiti krščanski socialisti, tudi s teoretičnim premislekom o
revolucionarni etiki predvsem Edvard Kocbek. Zgodovinska usoda nji-
hovega projekta, ki je lahko zaživela le v sodelovanju s komunističnim
revolucionarnim projektom, pa je znana.
Te dileme je Solovjov dogledal že desetletja pred oktobrsko revolucijo
(str. 19–20):
Socializem s svojo zahtevo po družbeni resnici in z nezmožnostjo, da
bi to resnico udejanjil na končnem naravnem temelju, logično vodi do pri-
znanja nujnosti religije. […] Socializmu ne moremo odreči legitimne želje
po realizaciji nravstvenega načela, po tem, da bi ta načela vpeljal na mejna
področja življenja, v materialne in ekonomske odnose. A za to, da bi člo-
vek lahko udejanjil resnico v nižjih sferah življenja, mora ta resnica najprej
obstajati sama, neodvisno od človeka, tako kot mora imeti resnica najprej
svojo lastno resničnost in šele nato lahko postane dejstvo za človeka. […]
Toda ta brezpogojna resničnost je sama po sebi dostopna le neposrednemu
dojemanju, notranjemu razodetju, kar pomeni, da je predmet religiozne
vednosti. Toda socializem kot pozitivizem, če dosledno razvijamo njuna
načela, vodita k zahtevi po religioznem načelu v življenju in vednosti.
Solovjov to govori s stališča deideologizirane religije. Iz žive vere
osebnega izkustva, ki je duhovne narave. Zato je tudi do zgodovinske-
ga udejanjanja krščanstva kritičen. Iz spoznanja in izkušnje osebne
vere pride do sklepa, da sta utopičen projekt družbe socialne pravič-
nosti in življenje iz osebne vere možna le na platformi udejanjene vere
»Bogočloveštva«, kakor on poimenuje izvorno krščansko vero. Na rav-
ni te duhovne strukture se socializem kaže kot možnost in perspektiva,
toda v stvarnosti zgodovinskega dogajanja ostaja le utopija, ki je lahko
vzpodbuda in gibalo nenehne družbene reforme. Kot totalen zgodo-
vinski projekt je utopija. Do tega spoznanja pa so izkustveno prišli šele
389
