Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 179
peter kovačič peršin
zadeva gmotno blaginjo, torej prizadevanje, da bi gmotna blaginja prešla
iz rok manjšine v roke narodne večine popolnoma naravno in zakonito,
še zlasti z vidika načel, ki jih je razglasila francoska revolucija in ki so
temelj vse sodobne civilizacije. Socializem je v tem smislu zgodovinsko
upravičen in bo na Zahodu v bližnji prihodnosti prišel na svoj račun.
Toda socializem noče biti le zgodovinska sila in imeti le pogojno upra-
vičenost – socializem hoče biti višja nravstvena moč, prisvaja si pravi-
co do udejanjanja brezpogojne pravičnosti (правда) v družbeni uredi-
tvi. In prav tu neizogibno in usodno prihaja v protislovje sam s seboj in
njegova zgrešenost postaja očitna.« (str. 15–16) Namreč, težnja po gmot-
ni blaginji je za vsakega nekaj naravnega in nujnega, prav tako potre-
ba po pravični razdelitvi dobrin, ugotavlja Solovjov in sklepa (str. 17):
Socializem ima vsekakor prav, da se upira sedanji socialni krivičnosti.
Toda od kod izvira ta krivičnost? Nedvomno od tod, da družbena ureditev
temelji na sebičnosti posameznikov, od koder izvirajo njihova tekmoval-
nost, boj, sovraštvo in vse družbeno zlo. Če pa je izvir socialne krivičnosti
v sebičnosti, mora biti socialna pravičnost zasnovana na nečem, kar temu
nasprotuje, se pravi na načelu samoodpovedi ali ljubezni.
Ta točna, a zgoščena analiza razkriva bistvoglednost Solovjovega
mišljenja. Čeprav v socializmu vidi pozitiven družbeni razvoj glede na
socialno in gospodarsko preureditev družbe, pa tudi jasno opozori na
bistveno nemožnost za njegov uspeh, na njegovo notranje protislov-
je. In dejansko se je kot totalitaren revolucionarni projekt zgodovinsko
uveljavljal z nasiljem. Kot tak je izkazoval vse značilnosti religije, kar
Solovjov vidi v njegovi volji, da se »udejanji kot brezpogojna resnica«.
Brezpogojna resnica je možna samo v območju religiozne totalitete, njen
temelj je vera, ki pa v sekularni družbi in ob njenih nazorih ne more biti
kriterij preverjanja ustreznosti delovanja družbe. Socializem kot seku-
larno gibanje za družbeno preobrazbo kot tak nima moralnih vzvodov,
da bi ideal pravične družbe tudi udejanjil. Pravičnost ni kategorija druž-
benega reda, pač pa duhovno-moralne drže posameznika.
Danes je jasno, da vsaka družbena teorija in praksa, ki sta utemelje-
ni na kvazireligiozni totaliteti in ne na duhovno-moralni drži, vodita v
387
zadeva gmotno blaginjo, torej prizadevanje, da bi gmotna blaginja prešla
iz rok manjšine v roke narodne večine popolnoma naravno in zakonito,
še zlasti z vidika načel, ki jih je razglasila francoska revolucija in ki so
temelj vse sodobne civilizacije. Socializem je v tem smislu zgodovinsko
upravičen in bo na Zahodu v bližnji prihodnosti prišel na svoj račun.
Toda socializem noče biti le zgodovinska sila in imeti le pogojno upra-
vičenost – socializem hoče biti višja nravstvena moč, prisvaja si pravi-
co do udejanjanja brezpogojne pravičnosti (правда) v družbeni uredi-
tvi. In prav tu neizogibno in usodno prihaja v protislovje sam s seboj in
njegova zgrešenost postaja očitna.« (str. 15–16) Namreč, težnja po gmot-
ni blaginji je za vsakega nekaj naravnega in nujnega, prav tako potre-
ba po pravični razdelitvi dobrin, ugotavlja Solovjov in sklepa (str. 17):
Socializem ima vsekakor prav, da se upira sedanji socialni krivičnosti.
Toda od kod izvira ta krivičnost? Nedvomno od tod, da družbena ureditev
temelji na sebičnosti posameznikov, od koder izvirajo njihova tekmoval-
nost, boj, sovraštvo in vse družbeno zlo. Če pa je izvir socialne krivičnosti
v sebičnosti, mora biti socialna pravičnost zasnovana na nečem, kar temu
nasprotuje, se pravi na načelu samoodpovedi ali ljubezni.
Ta točna, a zgoščena analiza razkriva bistvoglednost Solovjovega
mišljenja. Čeprav v socializmu vidi pozitiven družbeni razvoj glede na
socialno in gospodarsko preureditev družbe, pa tudi jasno opozori na
bistveno nemožnost za njegov uspeh, na njegovo notranje protislov-
je. In dejansko se je kot totalitaren revolucionarni projekt zgodovinsko
uveljavljal z nasiljem. Kot tak je izkazoval vse značilnosti religije, kar
Solovjov vidi v njegovi volji, da se »udejanji kot brezpogojna resnica«.
Brezpogojna resnica je možna samo v območju religiozne totalitete, njen
temelj je vera, ki pa v sekularni družbi in ob njenih nazorih ne more biti
kriterij preverjanja ustreznosti delovanja družbe. Socializem kot seku-
larno gibanje za družbeno preobrazbo kot tak nima moralnih vzvodov,
da bi ideal pravične družbe tudi udejanjil. Pravičnost ni kategorija druž-
benega reda, pač pa duhovno-moralne drže posameznika.
Danes je jasno, da vsaka družbena teorija in praksa, ki sta utemelje-
ni na kvazireligiozni totaliteti in ne na duhovno-moralni drži, vodita v
387
