Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 180
razgledi, vpogledi
družbeno nasilje, ki ga totaliteta terja, da bi uresničila zadani projekt.
Zato tudi nujno doživita propad na ruševinah družbenega sistema, ki
ga skušata zgraditi, in na truplih svojih žrtev. Religiozna totaliteta išče
svoje absolutno poroštvo v eshatologiji dokončne dopolnitve v obmo-
čju metafizike, ki ni svet racionalnega izkustva, ampak predmet vere. In
če religiozna institucija svoj cilj eshatološke uresničitve postavlja v svet
materialne zgodovinskosti, zapade v enako totalitarno nasilje do člove-
ka kot druge totalitarne ideologije. Vera je duhovna kategorija, ki je drža
osebe. Če torej hoče verska skupnost, ki je to le, dokler ostaja občestvo
v duhu združenih članov, graditi Božje kraljestvo na zemlji, se pravi v
zgodovini, z metodami svetne družbe, torej s politično in z gospodar-
sko močjo, postane institucija nasilja nad človekom in doživlja svoj pro-
pad kot občestvo vernikov.
Solovjov naglaša, da si socializem religiozno veljavo skuša prisvojiti
s tem, ker hoče zasledovati cilje krščanske morale z nekrščanskimi me-
todami: »Socializem včasih kaže namero po udejanjanju krščanske mo-
rale. V zvezi s tem je nekdo duhovito pripomnil, da je med krščanstvom
in socializmom v tem oziru samo ta mala razlika, da krščanstvo zah-
teva, da razdamo svoje, socializem pa zahteva, da vzamemo tuje […].«
(str. 17) Dejansko pa kot materialističen nazor nima notranjega nabo-
ja za nesebično delo, ampak se uveljavlja kot volja do moči, kot absolu-
tna oblast. S tem pa zgreši oziroma zapravi svoj zgodovinski cilj. Etična
drža namreč v človeku ni utemeljena materialistično, ampak duhovno.
Ideja socializma kot boja za družbo solidarnosti med ljudmi, njiho-
ve enakosti in svobode ne more biti utemeljena na etičnem relativiz-
mu, ki opravičuje nasilje nad človekom in privilegira le svoje privržen-
ce. Kot revolucionarna praksa pa pozna in prizna le lastne interese. Svoj
cilj hoče doseči takoj, zato brez nasilja ne more uveljaviti brezrazredne
družbe, ki je po naravi svoje totalitete kvazireligiozen projekt. Prav na
to dejstvo opozarja Solovjov. Danes je jasno, da je socializem kot druž-
beni projekt mogoč samo kot utopična vizija, ki jo je možno izgrajeva-
ti le kot permanentno družbeno reformo, ki pa mora temeljiti na etiki
odgovornosti vsakega posameznika. Etika brezpogojne odgovornosti pa
pri konkretnem človeku ne deluje, če ni metafizično utemeljena, če je ta
388
družbeno nasilje, ki ga totaliteta terja, da bi uresničila zadani projekt.
Zato tudi nujno doživita propad na ruševinah družbenega sistema, ki
ga skušata zgraditi, in na truplih svojih žrtev. Religiozna totaliteta išče
svoje absolutno poroštvo v eshatologiji dokončne dopolnitve v obmo-
čju metafizike, ki ni svet racionalnega izkustva, ampak predmet vere. In
če religiozna institucija svoj cilj eshatološke uresničitve postavlja v svet
materialne zgodovinskosti, zapade v enako totalitarno nasilje do člove-
ka kot druge totalitarne ideologije. Vera je duhovna kategorija, ki je drža
osebe. Če torej hoče verska skupnost, ki je to le, dokler ostaja občestvo
v duhu združenih članov, graditi Božje kraljestvo na zemlji, se pravi v
zgodovini, z metodami svetne družbe, torej s politično in z gospodar-
sko močjo, postane institucija nasilja nad človekom in doživlja svoj pro-
pad kot občestvo vernikov.
Solovjov naglaša, da si socializem religiozno veljavo skuša prisvojiti
s tem, ker hoče zasledovati cilje krščanske morale z nekrščanskimi me-
todami: »Socializem včasih kaže namero po udejanjanju krščanske mo-
rale. V zvezi s tem je nekdo duhovito pripomnil, da je med krščanstvom
in socializmom v tem oziru samo ta mala razlika, da krščanstvo zah-
teva, da razdamo svoje, socializem pa zahteva, da vzamemo tuje […].«
(str. 17) Dejansko pa kot materialističen nazor nima notranjega nabo-
ja za nesebično delo, ampak se uveljavlja kot volja do moči, kot absolu-
tna oblast. S tem pa zgreši oziroma zapravi svoj zgodovinski cilj. Etična
drža namreč v človeku ni utemeljena materialistično, ampak duhovno.
Ideja socializma kot boja za družbo solidarnosti med ljudmi, njiho-
ve enakosti in svobode ne more biti utemeljena na etičnem relativiz-
mu, ki opravičuje nasilje nad človekom in privilegira le svoje privržen-
ce. Kot revolucionarna praksa pa pozna in prizna le lastne interese. Svoj
cilj hoče doseči takoj, zato brez nasilja ne more uveljaviti brezrazredne
družbe, ki je po naravi svoje totalitete kvazireligiozen projekt. Prav na
to dejstvo opozarja Solovjov. Danes je jasno, da je socializem kot druž-
beni projekt mogoč samo kot utopična vizija, ki jo je možno izgrajeva-
ti le kot permanentno družbeno reformo, ki pa mora temeljiti na etiki
odgovornosti vsakega posameznika. Etika brezpogojne odgovornosti pa
pri konkretnem človeku ne deluje, če ni metafizično utemeljena, če je ta
388
