Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 182
razgledi, vpogledi
krščanski socialisti, ki so se revolucije udeležili. Usoda Berdjajeva, ki
se je udeležil oktobrske revolucije, je podobna usodi Edvarda Kocbeka.
Oba sta izkusila bestialnost revolucije in utopičnost njene ideologije, ker
ni bila utemeljena na duhovno-moralni drži človeka. Le na tej osnovi
osebne vere in moralne odgovornosti bi bil socializem kot zgodovinski
projekt možen. A zaradi prepričanja, da je mogoča simbioza socializ-
ma in izvornega krščanstva, je Kocbek kljub izkušnji revolucionarnega
zla ohranil upanje, da je socialna preobrazba družbe – socializem – mo-
goča na temelju krščanskega etosa. Iz enakega upanja je zraslo tudi gi-
banje teologije osvoboditve v Latinski Ameriki. Navdih je tej smeri kr-
ščanskega socializma dal Solovjov s svojim prepričanjem v to simbiozo,
ki ga je formuliral v izjavi (str. 34):
Stara tradicionalna religija izhaja iz vere v Boga, a te vere ne izpelje
do konca. Sedanja zunajreligiozna civilizacija izhaja iz vere v človeka, a je
prav tako nedosledna – svoje vere ne izpelje do konca. Če ti dve veri – vero
v Boga in vero v človeka – dosledno izpeljemo in do konca udejanjimo, se
stakneta v edini popolni in celostni resnici Bogočloveštva.2
*
Na osnovi te analize Solovjov odpira bistven vidik svojega pogleda
na religijo in s tem na sekularizem kot umanjkanje religiozne zavesti in
drže sodobnega človeka (str. 20): »Religija je zedinjenje človeka in sveta
z brezpogojnim in celostnim Prapočelom. To Počelo kot celostno in
vseobsegajoče ničesar ne izključuje, zato tudi resnično zedinjenje z njim,
resnična religija ne more izključevati ali zatirati ali si nasilno podrejati
prav nobene prvine, nobene žive moči v človeku in njegovem svetu.«
2 Edvard Kocbek je to idejo izrazil s teološko govorico nauka o inkarnaciji (nauka o
učlovečenju Boga): »Osrednji krščanski dogodek je inkarnacija […]. Osrednji kr-
ščanski dogodek se torej sam iz sebe upira sleherni dematerializaciji in begu v ne-
dejavnost […]. Kdor je resnično religiozen, bo z neustavljivo silo težil v inkarnaci-
jo svoje vere. Hotel bo utelesiti vero v vsem svojem življenju […].«. Edvard Kocbek,
Tovarišija (Maribor: Obzorja, 1967), 69.
390
krščanski socialisti, ki so se revolucije udeležili. Usoda Berdjajeva, ki
se je udeležil oktobrske revolucije, je podobna usodi Edvarda Kocbeka.
Oba sta izkusila bestialnost revolucije in utopičnost njene ideologije, ker
ni bila utemeljena na duhovno-moralni drži človeka. Le na tej osnovi
osebne vere in moralne odgovornosti bi bil socializem kot zgodovinski
projekt možen. A zaradi prepričanja, da je mogoča simbioza socializ-
ma in izvornega krščanstva, je Kocbek kljub izkušnji revolucionarnega
zla ohranil upanje, da je socialna preobrazba družbe – socializem – mo-
goča na temelju krščanskega etosa. Iz enakega upanja je zraslo tudi gi-
banje teologije osvoboditve v Latinski Ameriki. Navdih je tej smeri kr-
ščanskega socializma dal Solovjov s svojim prepričanjem v to simbiozo,
ki ga je formuliral v izjavi (str. 34):
Stara tradicionalna religija izhaja iz vere v Boga, a te vere ne izpelje
do konca. Sedanja zunajreligiozna civilizacija izhaja iz vere v človeka, a je
prav tako nedosledna – svoje vere ne izpelje do konca. Če ti dve veri – vero
v Boga in vero v človeka – dosledno izpeljemo in do konca udejanjimo, se
stakneta v edini popolni in celostni resnici Bogočloveštva.2
*
Na osnovi te analize Solovjov odpira bistven vidik svojega pogleda
na religijo in s tem na sekularizem kot umanjkanje religiozne zavesti in
drže sodobnega človeka (str. 20): »Religija je zedinjenje človeka in sveta
z brezpogojnim in celostnim Prapočelom. To Počelo kot celostno in
vseobsegajoče ničesar ne izključuje, zato tudi resnično zedinjenje z njim,
resnična religija ne more izključevati ali zatirati ali si nasilno podrejati
prav nobene prvine, nobene žive moči v človeku in njegovem svetu.«
2 Edvard Kocbek je to idejo izrazil s teološko govorico nauka o inkarnaciji (nauka o
učlovečenju Boga): »Osrednji krščanski dogodek je inkarnacija […]. Osrednji kr-
ščanski dogodek se torej sam iz sebe upira sleherni dematerializaciji in begu v ne-
dejavnost […]. Kdor je resnično religiozen, bo z neustavljivo silo težil v inkarnaci-
jo svoje vere. Hotel bo utelesiti vero v vsem svojem življenju […].«. Edvard Kocbek,
Tovarišija (Maribor: Obzorja, 1967), 69.
390
