Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 184
razgledi, vpogledi
pravično družbeno ureditev, da bi uveljavila pravičnost na podlagi minlji-
ve biti, ko se bo torej zahodno človeštvo iz svoje lastne izkušnje, iz same
zgodovinske resničnosti prepričalo, da je samouveljavljanje volje, pa naj
bo to kakršnokoli že, izvor zla in trpljenja, da bo torej takrat pesimizem
kot obrat k samozanikanju prešel iz teorije v življenje in bo zahodno člo-
veštvo pripravljeno sprejeti religiozno načelo, pozitivno razodetje resnič-
ne religije.
A po zakonu delitve zgodovinskega dela isti kulturni tip, isti narod
ne more uresničiti dveh svetovnih idej, udejanjiti dveh zgodovinskih na-
log. In če je bila naloga zahodne civilizacije, da s svojim svetovnim pos-
lanstvom uresniči negativni prehod iz religiozne preteklosti v religiozno
prihodnost, bo naloga, da začne religiozno prihodnost razvijati, pripadla
drugi zgodovinski sili.
Ta vizija Solovjovu odpre uvid v dokončanje zahodne civilizacije v
njenem zgodovinskem poslanstvu. Danes, ko najtreznejši kritični misle-
ci Zahoda zaton naše civilizacije že opisujejo kot dejstvo, lahko pritrdi-
mo njegovemu predvidevanju. Izhajajoč iz njegove filozofije pa se odpi-
ra vprašanje, kakšno možnost ima protestantizem pri oblikovanju nove
religiozne prihodnosti. Krščanski socialni misli in akciji pa se zastavlja
vprašanje, ali današnje krščanstvo zahodne civilizacije še premore du-
hovno moč za korenito reformo, ki bi dala idejno in duhovno podlago
pravičnejši družbeni ureditvi. Še bistvenejše je vprašanje, ali lahko za-
hodno krščanstvo s svojimi teološkimi koncepti sploh zmore dati od-
govor na osnovno in ključno vprašanje, kako pojmovati Boga kot stvar-
nika in odrešenika človeštva v obzorju nastajajoče nove, t. i. kozmične
podobe sveta spričo dosedanje ontoteološke paradigme, ki še vedno pre-
vladuje v teoloških učenjih. Dogmatične predstave ne morejo dati ustre-
znega odgovora porajajoči zavesti današnjega človeka. In, ali zahodno
človeštvo še ima toliko vitalnosti, da bi podvig za novo civilizacijsko
strukturo lahko vzniknil v našem okolju, ki je duhovno obubožano in
etično razkrojeno. Pred korenitim obratom ni samo svetna družba, še
pred večjim je krščanstvo, če se hoče inkorporirati v svet jutrišnje civi-
lizacije kot njen duhovni temelj. Sicer bo to postala neka druga religio-
zno-duhovna platforma.
392
pravično družbeno ureditev, da bi uveljavila pravičnost na podlagi minlji-
ve biti, ko se bo torej zahodno človeštvo iz svoje lastne izkušnje, iz same
zgodovinske resničnosti prepričalo, da je samouveljavljanje volje, pa naj
bo to kakršnokoli že, izvor zla in trpljenja, da bo torej takrat pesimizem
kot obrat k samozanikanju prešel iz teorije v življenje in bo zahodno člo-
veštvo pripravljeno sprejeti religiozno načelo, pozitivno razodetje resnič-
ne religije.
A po zakonu delitve zgodovinskega dela isti kulturni tip, isti narod
ne more uresničiti dveh svetovnih idej, udejanjiti dveh zgodovinskih na-
log. In če je bila naloga zahodne civilizacije, da s svojim svetovnim pos-
lanstvom uresniči negativni prehod iz religiozne preteklosti v religiozno
prihodnost, bo naloga, da začne religiozno prihodnost razvijati, pripadla
drugi zgodovinski sili.
Ta vizija Solovjovu odpre uvid v dokončanje zahodne civilizacije v
njenem zgodovinskem poslanstvu. Danes, ko najtreznejši kritični misle-
ci Zahoda zaton naše civilizacije že opisujejo kot dejstvo, lahko pritrdi-
mo njegovemu predvidevanju. Izhajajoč iz njegove filozofije pa se odpi-
ra vprašanje, kakšno možnost ima protestantizem pri oblikovanju nove
religiozne prihodnosti. Krščanski socialni misli in akciji pa se zastavlja
vprašanje, ali današnje krščanstvo zahodne civilizacije še premore du-
hovno moč za korenito reformo, ki bi dala idejno in duhovno podlago
pravičnejši družbeni ureditvi. Še bistvenejše je vprašanje, ali lahko za-
hodno krščanstvo s svojimi teološkimi koncepti sploh zmore dati od-
govor na osnovno in ključno vprašanje, kako pojmovati Boga kot stvar-
nika in odrešenika človeštva v obzorju nastajajoče nove, t. i. kozmične
podobe sveta spričo dosedanje ontoteološke paradigme, ki še vedno pre-
vladuje v teoloških učenjih. Dogmatične predstave ne morejo dati ustre-
znega odgovora porajajoči zavesti današnjega človeka. In, ali zahodno
človeštvo še ima toliko vitalnosti, da bi podvig za novo civilizacijsko
strukturo lahko vzniknil v našem okolju, ki je duhovno obubožano in
etično razkrojeno. Pred korenitim obratom ni samo svetna družba, še
pred večjim je krščanstvo, če se hoče inkorporirati v svet jutrišnje civi-
lizacije kot njen duhovni temelj. Sicer bo to postala neka druga religio-
zno-duhovna platforma.
392
