Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 187
peter kovačič peršin
cijo, je v tem, da je osamil človekovo osebnost, jo prepustil sami sebi, da bi
se lahko zavestno in svobodno usmerila k božanskemu Počelu, se z njim
popolnoma zavestno in svobodno povezala.
Takšna vez ne bi bila mogoča, če bi bilo božansko Počelo za človeka
nekaj čisto zunanjega, če ne bi bilo zakoreninjeno v sami človeški osebi;
v takšnem primeru bi bil človek lahko božanskemu Počelu le suženjsko,
usodno podrejen. Svobodna notranja vez med brezpogojnim božanskim
Počelom in človeško osebo je mogoča le zato, ker ima sama človeška ose-
ba brezpogojen pomen. Človeška oseba se lahko svobodno notranje zedini
z božanskim Počelom le zato, ker je tudi sama v nekem smislu božanska,
oziroma natančneje, ker je udeležena v Božanstvu. (str. 26–27)
A v čem je ta brezpogojnost, ta božanskost človeške osebe? Solovjov
poudarja, da v možnosti. Zaveda se, da se
sodobni človek samega sebe zaveda kot notranje svobodnega, višjega od
vsakršnega zunanjega, od sebe neodvisnega Počela, razglaša se za središ-
če vsega, medtem ko je v resnici le neskončno majhna in izginjajoča točka
na krožnici sveta. Sodobna zavest človeški osebi priznava božanske pravi-
ce, ne daje pa ji božanskih moči ne božanske vsebine: sodobni človek na-
mreč tako v življenju kot v vednosti dopušča le omejeno pogojno stvarno-
st, stvarnost posamičnih dejstev in pojavov, in s tega vidika je tudi človek
sam zgolj eno takšnih dejstev. […] Zahodna civilizacija je osvobodila člo-
vekovo zavest vseh zunanjih omejitev, priznala je negativno brezpogoj-
nost človeške osebe, razglasila brezpogojne človekove pravice. A s tem
ko je zavrgla vsako brezpogojno Počelo v pozitivnem smislu, se pravi Po-
čelo, ki dejansko in po svoji naravi razpolaga s celotno polnostjo biti, ko
je človekovo življenje in zavest omejila na pogojno in prehodno, je hkra-
ti utrdila tako neskončno težnjo kot tudi nezmožnost njene zadovoljitve.
(str. 27–28)
Torej,
človekov jaz je brezpogojen v možnosti in ničev v resničnosti. V tem pro-
tislovju sta zlo in trpljenje, v njem je nesvoboda, človekova notranja za-
sužnjenost. Osvoboditev iz sužnosti je mogoča le v doseganju brezpogoj-
395
cijo, je v tem, da je osamil človekovo osebnost, jo prepustil sami sebi, da bi
se lahko zavestno in svobodno usmerila k božanskemu Počelu, se z njim
popolnoma zavestno in svobodno povezala.
Takšna vez ne bi bila mogoča, če bi bilo božansko Počelo za človeka
nekaj čisto zunanjega, če ne bi bilo zakoreninjeno v sami človeški osebi;
v takšnem primeru bi bil človek lahko božanskemu Počelu le suženjsko,
usodno podrejen. Svobodna notranja vez med brezpogojnim božanskim
Počelom in človeško osebo je mogoča le zato, ker ima sama človeška ose-
ba brezpogojen pomen. Človeška oseba se lahko svobodno notranje zedini
z božanskim Počelom le zato, ker je tudi sama v nekem smislu božanska,
oziroma natančneje, ker je udeležena v Božanstvu. (str. 26–27)
A v čem je ta brezpogojnost, ta božanskost človeške osebe? Solovjov
poudarja, da v možnosti. Zaveda se, da se
sodobni človek samega sebe zaveda kot notranje svobodnega, višjega od
vsakršnega zunanjega, od sebe neodvisnega Počela, razglaša se za središ-
če vsega, medtem ko je v resnici le neskončno majhna in izginjajoča točka
na krožnici sveta. Sodobna zavest človeški osebi priznava božanske pravi-
ce, ne daje pa ji božanskih moči ne božanske vsebine: sodobni človek na-
mreč tako v življenju kot v vednosti dopušča le omejeno pogojno stvarno-
st, stvarnost posamičnih dejstev in pojavov, in s tega vidika je tudi človek
sam zgolj eno takšnih dejstev. […] Zahodna civilizacija je osvobodila člo-
vekovo zavest vseh zunanjih omejitev, priznala je negativno brezpogoj-
nost človeške osebe, razglasila brezpogojne človekove pravice. A s tem
ko je zavrgla vsako brezpogojno Počelo v pozitivnem smislu, se pravi Po-
čelo, ki dejansko in po svoji naravi razpolaga s celotno polnostjo biti, ko
je človekovo življenje in zavest omejila na pogojno in prehodno, je hkra-
ti utrdila tako neskončno težnjo kot tudi nezmožnost njene zadovoljitve.
(str. 27–28)
Torej,
človekov jaz je brezpogojen v možnosti in ničev v resničnosti. V tem pro-
tislovju sta zlo in trpljenje, v njem je nesvoboda, človekova notranja za-
sužnjenost. Osvoboditev iz sužnosti je mogoča le v doseganju brezpogoj-
395
