Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 186
razgledi, vpogledi
Narava in način te podreditve morata očitno ustrezati tistemu brezpo-
gojno božanskemu počelu, v imenu katerega se ta podreditev tudi udeja-
nja. In ker je v krščanstvu Bog prepoznan kot ljubezen, razum in svobodni
duh, to obenem že izključuje vsakršno suženjstvo in prisilo, vsakršno tem-
no in slepo vero: podreditev svetnih načel božanskemu Počelu mora biti
svobodna in se mora udejanjati z notranjo močjo podrejajočega se načela.
[…] Duhovna skupnost (Cerkev) si mora podrediti svetno družbo, in sicer
tako, da jo povzdigne k sebi, da jo poduhovi, da svetni element spremeni v
svoje orodje in sredstvo – v svoje telo. Zunanja edinost je sam po sebi na-
ravni izid tega procesa. V katolištvu pa zunanja edinost ni izid, ampak te-
melj in cilj obenem. A če je zunanja edinost cilj, je sredstvo lahko le eno –
zunanja sila; katolištvo si jo prisvoji in se tako postavi ob bok zunanjim, se
pravi svetnim silam. […] Katolištvo kot višje načelo – načelo splošnega –
zahteva, da se mu delno in posamično podredita, zahteva podreditev člo-
vekove osebnosti. […] Njegovo dejansko gospostvo se kaže le še v nasilju in
zatiranju, ki izziva nujen in upravičen protest osebnosti, v čemer je bistvo
in tudi upravičenost protestantizma. (str. 26)
Ima sodobni protestantizem, ki izhaja iz svobode avtonomnega člo-
veka in hkrati ohranja religiozno strukturo občestva, to je žive Cerkve,
to moč? Gotovo ima boljše izhodišče kot rimski katolicizem ali bizan-
tinsko pravoslavje. Cerkveno strukturiran protestantizem je usvojil eku-
mensko zavest, da lahko nepristransko in odprto korespondira tako s
katolištvom kot s pravoslavjem pa tudi z judovstvom, islamom in bu-
dizmom, in že v tem je njegova prednost. Predvsem pa ima prednost v
duhovni osvoboditvi človeka. Če katolištvo zahteva, da se mu podredi
človekova osebnost – in s tem izziva nujen in upravičen protest osebno-
sti –, je protestantizem odpravil gospostvo nad človekovo osebnostjo,
dal je človeku zavest avtonomne osebe tudi v odnosu do Boga. V tem je
njegova novost in civilizacijska prednost:
S protestantizmom se v zahodni civilizaciji začenja postopno osvoba-
janje človekove osebe, osvobajanje človekovega jaza od zgodovinske vezi,
utemeljene na tradiciji, ki je združevala, a obenem tudi zasužnjevala ljudi
v srednjem veku. Veliki smisel procesa, ki se je začel z religiozno reforma-
394
Narava in način te podreditve morata očitno ustrezati tistemu brezpo-
gojno božanskemu počelu, v imenu katerega se ta podreditev tudi udeja-
nja. In ker je v krščanstvu Bog prepoznan kot ljubezen, razum in svobodni
duh, to obenem že izključuje vsakršno suženjstvo in prisilo, vsakršno tem-
no in slepo vero: podreditev svetnih načel božanskemu Počelu mora biti
svobodna in se mora udejanjati z notranjo močjo podrejajočega se načela.
[…] Duhovna skupnost (Cerkev) si mora podrediti svetno družbo, in sicer
tako, da jo povzdigne k sebi, da jo poduhovi, da svetni element spremeni v
svoje orodje in sredstvo – v svoje telo. Zunanja edinost je sam po sebi na-
ravni izid tega procesa. V katolištvu pa zunanja edinost ni izid, ampak te-
melj in cilj obenem. A če je zunanja edinost cilj, je sredstvo lahko le eno –
zunanja sila; katolištvo si jo prisvoji in se tako postavi ob bok zunanjim, se
pravi svetnim silam. […] Katolištvo kot višje načelo – načelo splošnega –
zahteva, da se mu delno in posamično podredita, zahteva podreditev člo-
vekove osebnosti. […] Njegovo dejansko gospostvo se kaže le še v nasilju in
zatiranju, ki izziva nujen in upravičen protest osebnosti, v čemer je bistvo
in tudi upravičenost protestantizma. (str. 26)
Ima sodobni protestantizem, ki izhaja iz svobode avtonomnega člo-
veka in hkrati ohranja religiozno strukturo občestva, to je žive Cerkve,
to moč? Gotovo ima boljše izhodišče kot rimski katolicizem ali bizan-
tinsko pravoslavje. Cerkveno strukturiran protestantizem je usvojil eku-
mensko zavest, da lahko nepristransko in odprto korespondira tako s
katolištvom kot s pravoslavjem pa tudi z judovstvom, islamom in bu-
dizmom, in že v tem je njegova prednost. Predvsem pa ima prednost v
duhovni osvoboditvi človeka. Če katolištvo zahteva, da se mu podredi
človekova osebnost – in s tem izziva nujen in upravičen protest osebno-
sti –, je protestantizem odpravil gospostvo nad človekovo osebnostjo,
dal je človeku zavest avtonomne osebe tudi v odnosu do Boga. V tem je
njegova novost in civilizacijska prednost:
S protestantizmom se v zahodni civilizaciji začenja postopno osvoba-
janje človekove osebe, osvobajanje človekovega jaza od zgodovinske vezi,
utemeljene na tradiciji, ki je združevala, a obenem tudi zasužnjevala ljudi
v srednjem veku. Veliki smisel procesa, ki se je začel z religiozno reforma-
394
