Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 24
razprave, študije, papers
ja dvom v trditev, da so težave in rešitve, kakor jih opredeljujejo tisti, ki
jim je dovoljeno sodelovati, zares v javnem interesu – na pravičen na-
čin odzivne na skrbi vseh«. Gre za vzdrževanje zaveze demokratičnemu
vključevanju vseh državljanov, ki podpira in daje poseben značaj prve-
mu, že omenjenemu načelu, načelu verske svobode.
Omenjeni etični razlog za demokratično vključevanje je tako v filo-
zofiji Andersonove in Stouta prepleteno z deweyjevsko pragmatistično
epistemologijo. José Medina razloži argumente, na katerih sloni (2013, 6):
Ravno zato, ker želimo izrabiti koristi produktivnega nestrinjanja,
je treba prepoznati in izkoristiti heterogeno situirano védenje različnih
agentov; ker želimo, da se vsi agenti in skupine sporazumevajo in epistem-
sko interaktirajo, da bodo lahko izpraševali drug drugega in sodelovali; in
ker želimo raznolika izkustva in odzive uporabiti za kritično preiskovanje
ter izpopolnjevanje odločitev in politik.
Naposled omenimo še tretje, povezano načelo:
Zaveza diskurzivnemu reševanju sporov in ne nasilnemu
(utišanje, ustrahovanje, zapiranje, prisilno izgnanstvo, ubijanje)
Zmerni pragmatistični pristop lahko deluje samo, kolikor se je večina
državljanov vsaj načeloma pripravljena truditi »razreševati razlike z iz-
menjavo razlogov« namesto z uporabo groženj in sile na tistih, s kateri-
mi se ne strinjajo ali katerih načina življenja ne odobravajo (Stout 2004,
96). Pravičnejše in boljše rešitve za težave lahko najdemo, če »vzdržuje-
mo razpravo« (2004, 86) kljub razlikam – pod pogojem, da vsi sodelu-
joči upoštevajo vsaj osnovne standarde etike diskurza, kot je zaveza mi-
nimalni predstavi resnicoljubja –, kot pa če obupamo nad razpravo ali
jo razpustimo. Slednje zadeve javnega interesa seveda prepušča unilate-
ralnim dekretom tistih, ki imajo moč, ali usklajevanju med skupinami,
ki imajo nekaj moči, brez izmenjave razlogov, brez etičnih premislekov.
Omenjena tri načela niso nič novega. Tukaj smo jih želeli celovito
razložiti zavoljo razprave, ki sledi. O njih bi lahko rekli še veliko več;
nekatera vprašanja, ki so bila načeta v zvezi z njimi, bodo obravnavana
v nadaljevanju, drugih pa v tem članku ne moremo nasloviti.
232
ja dvom v trditev, da so težave in rešitve, kakor jih opredeljujejo tisti, ki
jim je dovoljeno sodelovati, zares v javnem interesu – na pravičen na-
čin odzivne na skrbi vseh«. Gre za vzdrževanje zaveze demokratičnemu
vključevanju vseh državljanov, ki podpira in daje poseben značaj prve-
mu, že omenjenemu načelu, načelu verske svobode.
Omenjeni etični razlog za demokratično vključevanje je tako v filo-
zofiji Andersonove in Stouta prepleteno z deweyjevsko pragmatistično
epistemologijo. José Medina razloži argumente, na katerih sloni (2013, 6):
Ravno zato, ker želimo izrabiti koristi produktivnega nestrinjanja,
je treba prepoznati in izkoristiti heterogeno situirano védenje različnih
agentov; ker želimo, da se vsi agenti in skupine sporazumevajo in epistem-
sko interaktirajo, da bodo lahko izpraševali drug drugega in sodelovali; in
ker želimo raznolika izkustva in odzive uporabiti za kritično preiskovanje
ter izpopolnjevanje odločitev in politik.
Naposled omenimo še tretje, povezano načelo:
Zaveza diskurzivnemu reševanju sporov in ne nasilnemu
(utišanje, ustrahovanje, zapiranje, prisilno izgnanstvo, ubijanje)
Zmerni pragmatistični pristop lahko deluje samo, kolikor se je večina
državljanov vsaj načeloma pripravljena truditi »razreševati razlike z iz-
menjavo razlogov« namesto z uporabo groženj in sile na tistih, s kateri-
mi se ne strinjajo ali katerih načina življenja ne odobravajo (Stout 2004,
96). Pravičnejše in boljše rešitve za težave lahko najdemo, če »vzdržuje-
mo razpravo« (2004, 86) kljub razlikam – pod pogojem, da vsi sodelu-
joči upoštevajo vsaj osnovne standarde etike diskurza, kot je zaveza mi-
nimalni predstavi resnicoljubja –, kot pa če obupamo nad razpravo ali
jo razpustimo. Slednje zadeve javnega interesa seveda prepušča unilate-
ralnim dekretom tistih, ki imajo moč, ali usklajevanju med skupinami,
ki imajo nekaj moči, brez izmenjave razlogov, brez etičnih premislekov.
Omenjena tri načela niso nič novega. Tukaj smo jih želeli celovito
razložiti zavoljo razprave, ki sledi. O njih bi lahko rekli še veliko več;
nekatera vprašanja, ki so bila načeta v zvezi z njimi, bodo obravnavana
v nadaljevanju, drugih pa v tem članku ne moremo nasloviti.
232
