Page 49 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani

gani na negotov način pravilno predvidijo glasbeno strukturo, kot tudi takrat,
ko poslušalec z gotovostjo pričakuje določeno nadaljevanje, a pride do presene-
čenja (Gold idr., 2023). Zanimiva glasbena struktura je torej lahko nekoliko ne-
predvidljiva oz. dvoumna. Poslušanje takšne glasbe predstavlja učni izziv, saj iz-
korišča temeljno težnjo možganov, da napovedujejo in se na rahla odstopanja
odzivajo z napakami pri napovedovanju, tako v primarnih senzoričnih obmo-
čjih kot v dopaminskih nevronih v srednjih možganih. Te rahlo nepričakovane
dogodke zaznavamo kot prijetne, ker predstavljajo priložnost za učenje. Mož-
gani pa nagrajujejo naše vključevanje v tovrstne dražljaje, ker na ta način izbolj-
šujejo našo prilagodljivost in s tem preživetje (Gebauer idr., 2012). Da v glasbi
lahko pride do takšnega učinka presenečenja, pa je ključno, da si je pred tem
poslušalec sploh ustvaril pričakovanje – da se je torej v skladbi uspel orientira-
ti in ga je glasba dovolj dolgo vodila v smer, ki jo je uspel prepoznati in bil zmo- Miha Nahtigal ◆ KOMPOZICIJSKI PROCES USTVARJANJA MLADINSKE OPERETE V 21. STOLETJU
žen napovedovati njeno nadaljevanje.
Eden ključnih pripomočkov pri dojemanju glasbene forme je spomin. Za
kakovostno zapomnitev in priklic informacij so pomembne jasne ter stabil-
ne sidrne ideje, okoli katerih organiziramo nove vsebine (Marentič Požarnik,
2008). Slušne informacije se ohranijo v senzornem oz. zaznavnem spominu do
štiri sekunde, vidne pa le približno četrtino sekunde (Rucheton, 2015). Iz tega
lahko sklepamo, da če želimo, da poslušalec uzavesti npr. spremembo orkestra-
cijske teksture, bi bilo dobro, da ta traja vsaj štiri sekunde ali dlje. Po drugi stra-
ni pa lahko krajši glasbeni motivi, ki jih je takoj treba sprocesirati v celoti, ča-
sovno spadajo v štirisekundno oz. krajše obdobje.
Že eden prvih raziskovalcev spomina, Herman Ebbinghaus, je pri uspeš-
nosti pomnjenja poudaril pomen asociativnih povezav in izkušenj iz preteklo-
sti (Yuan idr., 2006). Bartlett je predpostavljal, da na zapomnitev novega zna-
nja vplivajo obstoječe znanje ter človekova pričakovanja in stališča, težnja po
smislu in lastne izkušnje (Marentič Požarnik, 2008). Na kakovost spomina
vplivajo čustva, povezanost med spominskimi zapisi in čustvi pa je utemeljena
z zgradbo ter delovanjem živčevja. Prevelika stopnja napetosti, ki jo povzročajo
frustracija, bolečina in druga negativna čustva, zavira tvorbo nevrotransmiter-
jev ter tako blokira zapomnitev in priklic informacij, sproščenost in primerna
stopnja pozitivne napetosti pa, nasprotno, spodbujata delovanje spomina (Ma-
rentič Požarnik, 2008).
Iz tega sledi, da bi lahko prekompleksna zvočnost s prehitrimi spremem-
bami strukture in z nejasno formo pri neizkušenem poslušalcu povzročila fru-
stracijo, informacijsko zmedo in občutek nemoči. Enako velja za zvočnost, ki
bi povzročala močna negativna čustva ali pa celo fizično bolečino (pretirana
glasnost, dolgotrajne ekstremno disonančne harmonije in ostre frekvence, vre-
ščanje, hrup …).
Aktivno vključevanje možganskih sistemov nagrajevanja je namreč tis-
to, zaradi česar nam je prijetna izkušnja »všeč« (Gebauer idr., 2012), posledič-
no pa bomo takšno izkušnjo želeli ponoviti. Če ob poslušanju glasbe pride do

49