Page 55 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
razvoj začetnih bralnih strategij enojezičnih in večjezičnih bralcev
reči otroci dosegali boljše rezultate pri branju pseudohomofonov (npr. faik)
kot pri branju izmišljenih besed, izpeljanih iz polnopomenskih besed z ma-
nipulacijo začetkov in ohranjanjem koncev (npr. dake). Če bi pri angleško
govorečih otrocih prevladovala podzlogovna strategija branja, kot meni U.
Goswami (2002), bi morali otroci zanesljiveje brati dake (fake, cake, make,
lake in številne druge besede s koncem -ake) kot faik (pseudohomofon s
fake). Podzlogovna strategija branja namreč temelji na hitrem prepozna-
vanju koncev in je učinkovita predvsem pri besedah s številnimi sosed-
skimi glasovi posameznega konca (npr. -ake), medtem ko je strategija le-
ksikalnega branja učinkovita predvsem pri branju besed z neznačilno in/
ali nepravilno pravopisno reprezentacijo (npr. people), kjer je rekodiranje v
tesni povezavi s pravopisno reprezentacijo in pomenom besede. Če so torej
angleško govoreči otroci besede prepoznavali prej po pomenu kot po kon-
cu, ta ugotovitev podpira tezo U. Frith in sodelavcev (1998), ki pravi, da pri
angleško govorečih otrocih prevladuje leksikalna strategija branja.
Kljub nekaterim še nepojasnjenim segmentom vpliva transparen-
tnosti pisave na razvoj osnovne pismenosti pa lahko z gotovostjo trdimo,
da stopnja ujemanja med glasovi in pisnimi ustreznicami pomembno vpli-
va na procesiranje jezika in glasovno rekodiranje oziroma reprezentacijo
besed ter s tem na razvoj učenja branja in pisanja, in sicer tako na hitrost
kot natančnost tega učenja. Otroci, ki se opismenjujejo v transparentnih
pisavah, razvijajo eno strategijo branja (glasovno branje), zaradi česar je
razvoj osnovne pismenosti lahko hitrejši. Ob visoki stopnji ujemanja med
glasovi in pisnimi ustreznicami pa je zaradi zanesljivosti povezave grafem–
glas tudi stopnja napake relativno nizka. Nasprotno pa otroci, ki se opisme-
njujejo v manj transparentnih pisavah, razvijajo več strategij dekodiranja
(glasovno, podzlogovno, leksikalno), kar upočasnjuje razvoj pismenosti.
Zaradi variabilnosti v zanesljivosti strategij glede na vrsto pravopisne re-
prezentacije, predvsem pravilnost besede, je višja tudi stopnja napake de-
kodiranja. Pri branju pravilnih besed so učinkovite vse strategije branja,
vključno z glasovno strategijo, medtem ko je pri branju nepravilnih be-
sed glasovna strategija izjemno nezanesljiva. U. Frith, H. Wimmer in K.
Landerl (1998) to nezanesljivost ponazarjajo na primeru samoglasnikov s
pisno ustreznico EA. Če je npr. beseda heart /hA:t/ za otroka neznana be-
seda in s tem zanj predstavlja neznano zaporedje črk, lahko črkovni sklop
EA rekodira na tri različne načine, in sicer (i) ustrezno /A/, (ii) tako kot v
besedi hear /i/ ali (iii) tako kot v besedi heard /ǝ/. Pri rekodiranju v transpa-
rentnih pisavah pa podobne težave niso značilne, saj je rekodiranje na rav-
431
reči otroci dosegali boljše rezultate pri branju pseudohomofonov (npr. faik)
kot pri branju izmišljenih besed, izpeljanih iz polnopomenskih besed z ma-
nipulacijo začetkov in ohranjanjem koncev (npr. dake). Če bi pri angleško
govorečih otrocih prevladovala podzlogovna strategija branja, kot meni U.
Goswami (2002), bi morali otroci zanesljiveje brati dake (fake, cake, make,
lake in številne druge besede s koncem -ake) kot faik (pseudohomofon s
fake). Podzlogovna strategija branja namreč temelji na hitrem prepozna-
vanju koncev in je učinkovita predvsem pri besedah s številnimi sosed-
skimi glasovi posameznega konca (npr. -ake), medtem ko je strategija le-
ksikalnega branja učinkovita predvsem pri branju besed z neznačilno in/
ali nepravilno pravopisno reprezentacijo (npr. people), kjer je rekodiranje v
tesni povezavi s pravopisno reprezentacijo in pomenom besede. Če so torej
angleško govoreči otroci besede prepoznavali prej po pomenu kot po kon-
cu, ta ugotovitev podpira tezo U. Frith in sodelavcev (1998), ki pravi, da pri
angleško govorečih otrocih prevladuje leksikalna strategija branja.
Kljub nekaterim še nepojasnjenim segmentom vpliva transparen-
tnosti pisave na razvoj osnovne pismenosti pa lahko z gotovostjo trdimo,
da stopnja ujemanja med glasovi in pisnimi ustreznicami pomembno vpli-
va na procesiranje jezika in glasovno rekodiranje oziroma reprezentacijo
besed ter s tem na razvoj učenja branja in pisanja, in sicer tako na hitrost
kot natančnost tega učenja. Otroci, ki se opismenjujejo v transparentnih
pisavah, razvijajo eno strategijo branja (glasovno branje), zaradi česar je
razvoj osnovne pismenosti lahko hitrejši. Ob visoki stopnji ujemanja med
glasovi in pisnimi ustreznicami pa je zaradi zanesljivosti povezave grafem–
glas tudi stopnja napake relativno nizka. Nasprotno pa otroci, ki se opisme-
njujejo v manj transparentnih pisavah, razvijajo več strategij dekodiranja
(glasovno, podzlogovno, leksikalno), kar upočasnjuje razvoj pismenosti.
Zaradi variabilnosti v zanesljivosti strategij glede na vrsto pravopisne re-
prezentacije, predvsem pravilnost besede, je višja tudi stopnja napake de-
kodiranja. Pri branju pravilnih besed so učinkovite vse strategije branja,
vključno z glasovno strategijo, medtem ko je pri branju nepravilnih be-
sed glasovna strategija izjemno nezanesljiva. U. Frith, H. Wimmer in K.
Landerl (1998) to nezanesljivost ponazarjajo na primeru samoglasnikov s
pisno ustreznico EA. Če je npr. beseda heart /hA:t/ za otroka neznana be-
seda in s tem zanj predstavlja neznano zaporedje črk, lahko črkovni sklop
EA rekodira na tri različne načine, in sicer (i) ustrezno /A/, (ii) tako kot v
besedi hear /i/ ali (iii) tako kot v besedi heard /ǝ/. Pri rekodiranju v transpa-
rentnih pisavah pa podobne težave niso značilne, saj je rekodiranje na rav-
431
