Page 544 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 544
opereta med obema svetovnima vojnama
40-krat, prvo mesto med vsemi pa je leta 1932 s 70 predstavami zasedla ope-
reta Benatzkega Pri belem konjičku.
Na sporedu so bile operete tujih in slovenskih skladateljev, izjemno kako-
vostne, pa tudi nekatere manj znane, včasih dvomljive kakovosti. O tem,
kakšne so bile tuje in slovenske operete po odrski izvedbi, kakšna je bila
glasba in kako so se nanje odzivali sodobniki, najdemo pričevanja večino-
ma samo v časopisnih poročilih. Ti so toliko bolj dragoceni, če so bila mne-
nja poročevalcev bodisi enotna bodisi povsem nasprotnih mnenj. Prav iz
teh bo vsak, ki ga ta snov zanima, lahko izluščil vse bistvene podatke. Bra-
lec bo gotovo opazil nekatera izrazita odklonilna stališča kritikov oziroma
poročevalcev do uprizarjanja operet nasploh. Ob naslednjih premierah pa
so svoja mnenja kar naenkrat spremenili in pozdravljali takšne repertoar-
ne odločitve vodstva.
Ključne besede: opereta, ljubljanska Opera, Friderik Rukavina, Mirko Po-
lič, Vilko Ukmar
Niall O’Loughlin
Slovenska opereta na razpotju: Planinska roža
Radovana Gobca
Reakcija proti resni operi je bila v obdobju klasicizma dobro uveljavljena,
zlasti v delih lahkotnega značaja s plesnimi rutinami in govorjenim dialo-
gom namesto formalnega recitativa. V Franciji je do sredine 19. stoletja to
postala ločena umetniška oblika, ki so jo razvili Offenbach in drugi, po-
gosto z namenom satire in pod krovnim imenom »opereta«. Razširila se je
po Evropi od Pariza do Anglije ter do Avstrije in sosednjih dežel. Tovrstne
predstave so dolga leta prevladovale v repertoarjih gledališč, prekinitev pa
je nastopila z izbruhom prve svetovne vojne. Povojna oživitev opernih de-
javnosti je do leta 1920 spodbudila plaz novih operet. Takšen primer pred-
stavljajo v Sloveniji v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja štiri opere-
te Radovana Gobca, ki so vključevale podeželsko okolje, ljudske pripovedi,
ljudske plese, govorjene dialoge in občutek nedolžnega življenja, ob glasbi,
ki je bila melodično zapomljiva ter ritmično preprosta in repetitivna. Pla
ninska roža iz leta 1937, predzadnja Gobčeva opereta, ki vključuje vse zna-
čilnosti slovenskega in evropskega medvojnega žanra, je predstavljala pre-
lomno delo te zvrsti. To zvrst je Gobec opustil zaradi svojega predanega
partizanskega delovanja in povojnega opernega ustvarjanja. Obenem se je
opereta zdaj umikala glasbenemu gledališču ali preprosto muzikalu, ki se
je pojavil v angleško govorečih okoljih v Evropi in ZDA.
542
40-krat, prvo mesto med vsemi pa je leta 1932 s 70 predstavami zasedla ope-
reta Benatzkega Pri belem konjičku.
Na sporedu so bile operete tujih in slovenskih skladateljev, izjemno kako-
vostne, pa tudi nekatere manj znane, včasih dvomljive kakovosti. O tem,
kakšne so bile tuje in slovenske operete po odrski izvedbi, kakšna je bila
glasba in kako so se nanje odzivali sodobniki, najdemo pričevanja večino-
ma samo v časopisnih poročilih. Ti so toliko bolj dragoceni, če so bila mne-
nja poročevalcev bodisi enotna bodisi povsem nasprotnih mnenj. Prav iz
teh bo vsak, ki ga ta snov zanima, lahko izluščil vse bistvene podatke. Bra-
lec bo gotovo opazil nekatera izrazita odklonilna stališča kritikov oziroma
poročevalcev do uprizarjanja operet nasploh. Ob naslednjih premierah pa
so svoja mnenja kar naenkrat spremenili in pozdravljali takšne repertoar-
ne odločitve vodstva.
Ključne besede: opereta, ljubljanska Opera, Friderik Rukavina, Mirko Po-
lič, Vilko Ukmar
Niall O’Loughlin
Slovenska opereta na razpotju: Planinska roža
Radovana Gobca
Reakcija proti resni operi je bila v obdobju klasicizma dobro uveljavljena,
zlasti v delih lahkotnega značaja s plesnimi rutinami in govorjenim dialo-
gom namesto formalnega recitativa. V Franciji je do sredine 19. stoletja to
postala ločena umetniška oblika, ki so jo razvili Offenbach in drugi, po-
gosto z namenom satire in pod krovnim imenom »opereta«. Razširila se je
po Evropi od Pariza do Anglije ter do Avstrije in sosednjih dežel. Tovrstne
predstave so dolga leta prevladovale v repertoarjih gledališč, prekinitev pa
je nastopila z izbruhom prve svetovne vojne. Povojna oživitev opernih de-
javnosti je do leta 1920 spodbudila plaz novih operet. Takšen primer pred-
stavljajo v Sloveniji v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja štiri opere-
te Radovana Gobca, ki so vključevale podeželsko okolje, ljudske pripovedi,
ljudske plese, govorjene dialoge in občutek nedolžnega življenja, ob glasbi,
ki je bila melodično zapomljiva ter ritmično preprosta in repetitivna. Pla
ninska roža iz leta 1937, predzadnja Gobčeva opereta, ki vključuje vse zna-
čilnosti slovenskega in evropskega medvojnega žanra, je predstavljala pre-
lomno delo te zvrsti. To zvrst je Gobec opustil zaradi svojega predanega
partizanskega delovanja in povojnega opernega ustvarjanja. Obenem se je
opereta zdaj umikala glasbenemu gledališču ali preprosto muzikalu, ki se
je pojavil v angleško govorečih okoljih v Evropi in ZDA.
542
