Page 115 - Možnosti aktivnega staranja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju s postopnim uvajanjem mladih v poklice.
P. 115
Analiza odgovorov strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju o kariernem razvoju
javlja želja po pridobivanju izkušenj starejših (npr. »Večina mladih, ki
prihajajo s PeF, je zelo samozavestnih, kar je prav, žal pa nekateri niso
dovzetni za izkušnje starejših, vse dokler se ne opečejo«). Prav tako pa
se pojavlja tudi problem pri starejših strokovnih delavcih, ki imajo neu-
strezen odnos do mlajših sodelavcev (npr. »Starejši delavci gledajo na
mlajše zviška zaradi delovnih izkušenj in predvsem zaradi strahu, ker
ne obvladajo tehnologije, ki je mlajšim delavcem blizu«).
– Mentorstvo. Anketirani kot ustrezen način za prenašanje izkušenj s sta-
rejših strokovnih delavcev na mlajše pogosto izpostavljajo mentorstvo,
vendar pa pri tem homogeno opozarjajo, da to ni ustrezno umeščeno v
karierni razvoj zaposlenih. Pri tem opozarjajo predvsem, da je mentor-
stva premalo (npr. »Menim, da bi potrebovala več mentorstva pri pre-
nosu izkušenj. Mladi le stežka pridejo do zaposlitve in izkušenj. Z men-
torstvom bi se to lahko uredilo.«), pri čemer opozarjajo, da bi morala
biti ta ureditev obvezna za vse (npr. »Mlajši bi morali obvezno dobiti
mentorja – izkušenega in odličnega učitelja«).
– Izmenjava izkušenj. Anketirani v tem vsebinskem sklopu izpostavljajo
pomen prenašanja izkušenj in primerov dobrih praks. Hkrati pa do-
kaj homogeno predlagajo neposredno prenašanje pedagoških izku-
šenj (npr. »Mlajši naj bi se učili od starejših; sama izobrazba/teorija je
neuporabna brez praktičnega znanja in izkušenj, ki pa jih mlajše so-
delavke lahko dobijo samo z delom in mentorstvom starejše izkušene
strokovne delavke«) in več hospitacij (npr. »Več bi bilo potrebno med-
sebojnih hospitacij«).
– Sistemska ureditev prenosa. Vsebinski sklop sistemska ureditev prenosa
je dokaj heteronomen, saj anketirani poudarjajo naslednje težave/pred-
loge za sistemsko ureditev prenosa izkušenj med strokovnimi delavci:
(a) pomanjkanje pripravniških mest (npr. »Ker nimamo študentov in
mladih diplomantov, ker jim ministrstvo ne omogoči poštenega pri-
pravništva. Volonterstvo ni dovoljeno in mladi postanejo izgubljena
generacija.«), (b) potreba po neposrednem sodelovanju v pedagoškem
procesu (npr. »Če imaš svojo skupino, je zelo težko prenašati izkušnje.
Razen če bi bili v skupini kot tretja oseba, s tem namenom. Kot men-
tor [. . .] mogoče eno šolsko leto. Tako kot je bilo v letih, ko sem sama
začela, kot pripravnica. Imela sem svojega mentorja, po dva meseca
sem bila v vsaki starostni skupini, kot vzgojitelj pripravnik. Mentorica
me je usmerjala, spodbujala, za kar sem ji še danes hvaležna. Potem
pa sem se ves čas tudi izobraževala in sledila smernicam in novostim
[. . .]«), (c) zmanjšanje delovne obveznosti starejših strokovnih sodelav-
113
javlja želja po pridobivanju izkušenj starejših (npr. »Večina mladih, ki
prihajajo s PeF, je zelo samozavestnih, kar je prav, žal pa nekateri niso
dovzetni za izkušnje starejših, vse dokler se ne opečejo«). Prav tako pa
se pojavlja tudi problem pri starejših strokovnih delavcih, ki imajo neu-
strezen odnos do mlajših sodelavcev (npr. »Starejši delavci gledajo na
mlajše zviška zaradi delovnih izkušenj in predvsem zaradi strahu, ker
ne obvladajo tehnologije, ki je mlajšim delavcem blizu«).
– Mentorstvo. Anketirani kot ustrezen način za prenašanje izkušenj s sta-
rejših strokovnih delavcev na mlajše pogosto izpostavljajo mentorstvo,
vendar pa pri tem homogeno opozarjajo, da to ni ustrezno umeščeno v
karierni razvoj zaposlenih. Pri tem opozarjajo predvsem, da je mentor-
stva premalo (npr. »Menim, da bi potrebovala več mentorstva pri pre-
nosu izkušenj. Mladi le stežka pridejo do zaposlitve in izkušenj. Z men-
torstvom bi se to lahko uredilo.«), pri čemer opozarjajo, da bi morala
biti ta ureditev obvezna za vse (npr. »Mlajši bi morali obvezno dobiti
mentorja – izkušenega in odličnega učitelja«).
– Izmenjava izkušenj. Anketirani v tem vsebinskem sklopu izpostavljajo
pomen prenašanja izkušenj in primerov dobrih praks. Hkrati pa do-
kaj homogeno predlagajo neposredno prenašanje pedagoških izku-
šenj (npr. »Mlajši naj bi se učili od starejših; sama izobrazba/teorija je
neuporabna brez praktičnega znanja in izkušenj, ki pa jih mlajše so-
delavke lahko dobijo samo z delom in mentorstvom starejše izkušene
strokovne delavke«) in več hospitacij (npr. »Več bi bilo potrebno med-
sebojnih hospitacij«).
– Sistemska ureditev prenosa. Vsebinski sklop sistemska ureditev prenosa
je dokaj heteronomen, saj anketirani poudarjajo naslednje težave/pred-
loge za sistemsko ureditev prenosa izkušenj med strokovnimi delavci:
(a) pomanjkanje pripravniških mest (npr. »Ker nimamo študentov in
mladih diplomantov, ker jim ministrstvo ne omogoči poštenega pri-
pravništva. Volonterstvo ni dovoljeno in mladi postanejo izgubljena
generacija.«), (b) potreba po neposrednem sodelovanju v pedagoškem
procesu (npr. »Če imaš svojo skupino, je zelo težko prenašati izkušnje.
Razen če bi bili v skupini kot tretja oseba, s tem namenom. Kot men-
tor [. . .] mogoče eno šolsko leto. Tako kot je bilo v letih, ko sem sama
začela, kot pripravnica. Imela sem svojega mentorja, po dva meseca
sem bila v vsaki starostni skupini, kot vzgojitelj pripravnik. Mentorica
me je usmerjala, spodbujala, za kar sem ji še danes hvaležna. Potem
pa sem se ves čas tudi izobraževala in sledila smernicam in novostim
[. . .]«), (c) zmanjšanje delovne obveznosti starejših strokovnih sodelav-
113
