Page 31 - Možnosti aktivnega staranja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju s postopnim uvajanjem mladih v poklice.
P. 31
Vodnik po dobri praksi pri upravljanju starosti
Zunanji akterji, kot so strokovnjaki za usmerjanje in svetovanje ter inštituti za
usposabljanje, so običajno vključeni pri uvajanju strategije upravljanja sta-
rosti.
Prilagodljive prakse pri organizaciji delovnega časa
Dobra praksa na tem področju pomeni, da starejšim delavcem omogočimo
večjo prilagodljivost delovnega časa v času zaposlitve in naravi upokojitve
(Walker, 1997) ter omogočimo/spodbujamo spremembe v načinu dela ljudi
in v skrbi za odgovornosti delovne sile (Naegele in Walker, 2000).
Cilj prilagodljivih praks delovnega časa je v produktivnejši uskladitvi dela
ter v njegovi boljši uskladitvi z osebnimi interesi in obveznostmi (gre torej
za optimalno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja). To lahko vklju-
čuje npr. študijski dopust, čas za vzgojo otrok, zdravstvene storitve ali, kot je
v tem primeru aktualno pri mnogih starejših zaposlenih, skrb za družinsko
oskrbo starejših/invalidnih članov družine. Prilagodljivost delovnega časa je
lahko pomemben instrument za ohranitev starejših delavcev pri zaposlova-
nju.
Primeri dobre prakse na tem področju vključujejo različne oblike praks pro-
žnega delovnega časa, kot npr. (Naegele in Walker, 2000): (a) prilagoditev
urnikov; (b) posebne ukrepe za zmanjšanje dnevnega ali tedenskega delov-
nega časa; (c) prilagodljivo delo za starejše zaposlene; (d) delno upokojitev;
(e) posebne določbe o plačanem in neplačanem dopustu; (f ) posebne mo-
dele rotacije ali razbremenitve starejših zaposlenih v delokrogu, delu in iz-
plačilu nadur ter drugih dodatnih obveznosti na delovnem mestu.
Uvedba prilagodljivih praks delovnega časa prinaša številne koristi. Prila-
godljiv delovni čas namreč pozitivno vpliva na zdravstveno stanje, motivacijo
in kakovost življenja vseh zaposlenih, zlasti pa starejših (Naegele in Walker,
2000).
Z vidika organizacije pa prožen delovni čas vodi do optimalne izrabe vi-
rov dela. Dobra praksa na tem področju je fleksibilna za pogosto dopolnju-
joče/spreminjajoče se želje delovnega časa starejših in mlajših zaposlenih.
Številni delodajalci tako poročajo tudi o upadu odsotnosti z dela in bolni-
ških dni, skupaj s povečanjem posameznikove produktivnosti. Prilagodljiv
delovni čas je pomemben instrument za »humanizacijo« delovnega življenja,
zlasti pri zahtevnih dejavnostih; izboljša se ravnovesje med poklicnim in za-
sebnim življenjem posameznikov (to velja zlasti za ženske, ki imajo pogosto
naloge oskrbovanja starejših v družini). Pod določenimi pogoji lahko prila-
godljivejši delovni čas zaposlenega upočasni tudi predčasno upokojitev. Pri-
lagodljiva ureditev delovnega časa olajša druge ukrepe, ki povečajo zaposlji-
29
Zunanji akterji, kot so strokovnjaki za usmerjanje in svetovanje ter inštituti za
usposabljanje, so običajno vključeni pri uvajanju strategije upravljanja sta-
rosti.
Prilagodljive prakse pri organizaciji delovnega časa
Dobra praksa na tem področju pomeni, da starejšim delavcem omogočimo
večjo prilagodljivost delovnega časa v času zaposlitve in naravi upokojitve
(Walker, 1997) ter omogočimo/spodbujamo spremembe v načinu dela ljudi
in v skrbi za odgovornosti delovne sile (Naegele in Walker, 2000).
Cilj prilagodljivih praks delovnega časa je v produktivnejši uskladitvi dela
ter v njegovi boljši uskladitvi z osebnimi interesi in obveznostmi (gre torej
za optimalno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja). To lahko vklju-
čuje npr. študijski dopust, čas za vzgojo otrok, zdravstvene storitve ali, kot je
v tem primeru aktualno pri mnogih starejših zaposlenih, skrb za družinsko
oskrbo starejših/invalidnih članov družine. Prilagodljivost delovnega časa je
lahko pomemben instrument za ohranitev starejših delavcev pri zaposlova-
nju.
Primeri dobre prakse na tem področju vključujejo različne oblike praks pro-
žnega delovnega časa, kot npr. (Naegele in Walker, 2000): (a) prilagoditev
urnikov; (b) posebne ukrepe za zmanjšanje dnevnega ali tedenskega delov-
nega časa; (c) prilagodljivo delo za starejše zaposlene; (d) delno upokojitev;
(e) posebne določbe o plačanem in neplačanem dopustu; (f ) posebne mo-
dele rotacije ali razbremenitve starejših zaposlenih v delokrogu, delu in iz-
plačilu nadur ter drugih dodatnih obveznosti na delovnem mestu.
Uvedba prilagodljivih praks delovnega časa prinaša številne koristi. Prila-
godljiv delovni čas namreč pozitivno vpliva na zdravstveno stanje, motivacijo
in kakovost življenja vseh zaposlenih, zlasti pa starejših (Naegele in Walker,
2000).
Z vidika organizacije pa prožen delovni čas vodi do optimalne izrabe vi-
rov dela. Dobra praksa na tem področju je fleksibilna za pogosto dopolnju-
joče/spreminjajoče se želje delovnega časa starejših in mlajših zaposlenih.
Številni delodajalci tako poročajo tudi o upadu odsotnosti z dela in bolni-
ških dni, skupaj s povečanjem posameznikove produktivnosti. Prilagodljiv
delovni čas je pomemben instrument za »humanizacijo« delovnega življenja,
zlasti pri zahtevnih dejavnostih; izboljša se ravnovesje med poklicnim in za-
sebnim življenjem posameznikov (to velja zlasti za ženske, ki imajo pogosto
naloge oskrbovanja starejših v družini). Pod določenimi pogoji lahko prila-
godljivejši delovni čas zaposlenega upočasni tudi predčasno upokojitev. Pri-
lagodljiva ureditev delovnega časa olajša druge ukrepe, ki povečajo zaposlji-
29
