Page 42 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 42
Janja Gabruč
omogočile časovno in prostorsko enakomernejšo porazdelitev turistič-
nega povpraševanja ter večjo diferenciacijo turističnih destinacij, in (2)
razvoj sofisticiranih strategij segmentacije in targetiranja, ki naj bi za za-
gotavljanje ekonomske trajnosti in učinkovite rabe turističnih resursov
vključevale tudi segment socialnega turizma. V okviru omenjenih traj-
nostnih strategij je raziskava Cisneros-Martíneza idr. (2018) evidentirala
in zbrala številne dokaze o ekonomski trajnosti programa i m se rso, ka-
terega osnovni namen je zmanjševanje sezonskih neravnovesij v turistič-
nem povpraševanju. Raziskava je pokazala, da program pozitivno vpliva
na zmanjševanje sezonskosti povpraševanja, vendar pa je njegov vpliv
spremenljiv in odvisen od regije ter splošne ravni povpraševanja. Rezul-
tati raziskave so dodatno pokazali tudi, da se problematika sezonske kon-
centracije povpraševanja z zmanjševanjem obsega programa i m se r s o
oziroma zaradi globalne finančne krize zmanjšanim obsegom programu
namenjenih finančnih sredstev poslabšuje. Ključna in osrednja ugotovi-
tev raziskave pa je, da socialni turizem lahko pomembno prispeva k obli-
kovanju različnih pobud in strategij trajnostnega razvoja, še posebej na
zelo sezonskih destinacijah in trgih. Socialni turizem in razvoj novih traj-
nostnih politik tako odpirata prostor različnim vladnim in nevladnim or-
ganizacijam, da bolje spoznajo obstoječe mehanizme socialnega turizma,
prepoznajo njihove prednosti in slabosti ter jih z namenom oblikovanja
dostopne turistične ponudbe po načelu »turizem za vse« promovirajo pri
zainteresiranih (turističnih) ponudnikih (Diekmann in McCabe, 2021).
Socialni turizem se torej v mnogočem sklada s trajnostnim turizmom
in povezave med obema konceptoma najdemo na vseh treh dimenzijah
trajnosti, socialni, ekonomski in okoljski (Baumgartner, 2012). Navedena
raziskava izpostavi tri vrste povezav: prva nastaja v okviru socialne traj-
nosti, kjer so prakse tako socialnega kot tudi trajnostnega turizma usmer-
jene v zmanjševanje družbene neenakosti oziroma spodbujanje družbene
inkluzije. Druga povezava med obema konceptoma naslavlja ekonomski
vidik trajnosti, pri čemer socialni turizem pomaga širiti prostorsko in ča-
sovno, razteguje turistično sezono in prispeva k ohranjanju zaposlovanja
na turističnih destinacijah. V kontekstu zasledovanja ekonomskih koristi
je potrebno izpostaviti pomembno vlogo pobud širokega obsega oziroma
nacionalnih pobud socialnega turizma, ki v turizem po načelu »turizem
za vse« vključujejo kar najširši del družbe oziroma večje segmente turi-
stičnega trga. Tretja povezava med obema konceptoma pa se nanaša na
okoljski vidik, v okviru katerega domači socialni turizem vsekakor pu-
šča manjši ogljični odtis in zaradi enakomernejše časovne ter prostorske
42
omogočile časovno in prostorsko enakomernejšo porazdelitev turistič-
nega povpraševanja ter večjo diferenciacijo turističnih destinacij, in (2)
razvoj sofisticiranih strategij segmentacije in targetiranja, ki naj bi za za-
gotavljanje ekonomske trajnosti in učinkovite rabe turističnih resursov
vključevale tudi segment socialnega turizma. V okviru omenjenih traj-
nostnih strategij je raziskava Cisneros-Martíneza idr. (2018) evidentirala
in zbrala številne dokaze o ekonomski trajnosti programa i m se rso, ka-
terega osnovni namen je zmanjševanje sezonskih neravnovesij v turistič-
nem povpraševanju. Raziskava je pokazala, da program pozitivno vpliva
na zmanjševanje sezonskosti povpraševanja, vendar pa je njegov vpliv
spremenljiv in odvisen od regije ter splošne ravni povpraševanja. Rezul-
tati raziskave so dodatno pokazali tudi, da se problematika sezonske kon-
centracije povpraševanja z zmanjševanjem obsega programa i m se r s o
oziroma zaradi globalne finančne krize zmanjšanim obsegom programu
namenjenih finančnih sredstev poslabšuje. Ključna in osrednja ugotovi-
tev raziskave pa je, da socialni turizem lahko pomembno prispeva k obli-
kovanju različnih pobud in strategij trajnostnega razvoja, še posebej na
zelo sezonskih destinacijah in trgih. Socialni turizem in razvoj novih traj-
nostnih politik tako odpirata prostor različnim vladnim in nevladnim or-
ganizacijam, da bolje spoznajo obstoječe mehanizme socialnega turizma,
prepoznajo njihove prednosti in slabosti ter jih z namenom oblikovanja
dostopne turistične ponudbe po načelu »turizem za vse« promovirajo pri
zainteresiranih (turističnih) ponudnikih (Diekmann in McCabe, 2021).
Socialni turizem se torej v mnogočem sklada s trajnostnim turizmom
in povezave med obema konceptoma najdemo na vseh treh dimenzijah
trajnosti, socialni, ekonomski in okoljski (Baumgartner, 2012). Navedena
raziskava izpostavi tri vrste povezav: prva nastaja v okviru socialne traj-
nosti, kjer so prakse tako socialnega kot tudi trajnostnega turizma usmer-
jene v zmanjševanje družbene neenakosti oziroma spodbujanje družbene
inkluzije. Druga povezava med obema konceptoma naslavlja ekonomski
vidik trajnosti, pri čemer socialni turizem pomaga širiti prostorsko in ča-
sovno, razteguje turistično sezono in prispeva k ohranjanju zaposlovanja
na turističnih destinacijah. V kontekstu zasledovanja ekonomskih koristi
je potrebno izpostaviti pomembno vlogo pobud širokega obsega oziroma
nacionalnih pobud socialnega turizma, ki v turizem po načelu »turizem
za vse« vključujejo kar najširši del družbe oziroma večje segmente turi-
stičnega trga. Tretja povezava med obema konceptoma pa se nanaša na
okoljski vidik, v okviru katerega domači socialni turizem vsekakor pu-
šča manjši ogljični odtis in zaradi enakomernejše časovne ter prostorske
42
