Page 41 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 41
Socialni turizem in trajnost v turizmu v času covida-19
idr., 2018; McCabe 2018). Tovrstne pobude socialnega turizma omogo-
čajo časovno enakomernejšo porazdelitev turističnega povpraševanja in
posledično socialno-ekonomsko skladnejši razvoj turizma, pri čemer v
ospredju ni dobiček, pač pa že omenjeno ohranjanje poslovanja in delov-
nih mest v turizmu. V tem pogledu je potrebno omeniti tudi izboljšanje
kakovosti življenja lokalnih prebivalcev, saj (pre)razporeditev oziroma re-
distribucija turističnega povpraševanja prinaša številne okoljske, socio-
kulturne in ekonomske koristi tudi za lokalno prebivalstvo (Cisneros-
Martínez idr., 2018).
Temeljno načelo oziroma cilj vseh strategij trajnostnega razvoja tu-
rizma je zaščita in krepitev naravnih, socialnih in kulturnih virov, od
katerih je turizem odvisen (Sharpley, 2000). Komponenta trajnostnih ci-
ljev in cilji socialnega turizma imajo v tem kontekstu veliko skupnega;
socialni turizem, kot že večkrat poudarjeno, je ciljno usmerjen v zmanjše-
vanje socialne neenakosti in povečevanje turistične participacije, njegov
pomembnejši vpliv pa je tudi ekonomski, saj predpostavlja poštenejšo
distribucijo ekonomskih koristi v širšem sistemu turizma (Cisneros-
Martínez idr., 2018). Številne raziskave socialnega turizma so identifici-
rale tudi mnoge druge družbeno-socialne koristi programov socialnega
turizma, kot, denimo, spodbujanje socialne inkluzije in povečevanja ne-
odvisnosti ter znanja posameznikov in tudi družbe kot celote (McCabe,
2009; Minnaert idr., 2009). Pomembna stebra trajnostnih ciljev pa pred-
stavljata tudi trajnostna raba turističnih virov in zagotavljanje trajnostne
ravni turistične populacije v gostujočih skupnostih oziroma upoštevanje
t. i. nosilne zmogljivosti turističnih destinacij.
V okviru komponente zahtev za trajnostni razvoj je kot ključni element
izpostavljeno sodelovanje (vseh) turističnih deležnikov, kar naj bi omo-
gočalo razvoj celostnih razvojnih politik na lokalni, nacionalni in med-
narodni ravni, pri čemer se zasleduje razvoj novih socialnih modelov in
strategij za trajnostno življenje (Sharpley, 2000). Novejše raziskave v tem
pogledu izpostavljajo pomembno povezavo med socialnim turizmom in
trajnostnim razvojem (Cisneros-Martínez idr., 2018; McCabe 2018), pri
čemer atipična omrežja socialnoturističnih deležnikov poleg komercial-
nih organizacij vključujejo tudi raznolike skupine uporabnikov social-
nega turizma in socialnih (nevladnih) organizacij (Minnaert, 2020). V
povezavi z razvojem novih trajnostnih strategij, kjer naj bi imel soci-
alni turizem pomembno vlogo za doseganje dolgoročne konkurenčnosti
evropskih turističnih destinacij, raziskava McCaba (2018) izpostavlja dve
pomembni strategiji, in sicer sta to: (1) razvoj strategij, ki bi destinacijam
41
idr., 2018; McCabe 2018). Tovrstne pobude socialnega turizma omogo-
čajo časovno enakomernejšo porazdelitev turističnega povpraševanja in
posledično socialno-ekonomsko skladnejši razvoj turizma, pri čemer v
ospredju ni dobiček, pač pa že omenjeno ohranjanje poslovanja in delov-
nih mest v turizmu. V tem pogledu je potrebno omeniti tudi izboljšanje
kakovosti življenja lokalnih prebivalcev, saj (pre)razporeditev oziroma re-
distribucija turističnega povpraševanja prinaša številne okoljske, socio-
kulturne in ekonomske koristi tudi za lokalno prebivalstvo (Cisneros-
Martínez idr., 2018).
Temeljno načelo oziroma cilj vseh strategij trajnostnega razvoja tu-
rizma je zaščita in krepitev naravnih, socialnih in kulturnih virov, od
katerih je turizem odvisen (Sharpley, 2000). Komponenta trajnostnih ci-
ljev in cilji socialnega turizma imajo v tem kontekstu veliko skupnega;
socialni turizem, kot že večkrat poudarjeno, je ciljno usmerjen v zmanjše-
vanje socialne neenakosti in povečevanje turistične participacije, njegov
pomembnejši vpliv pa je tudi ekonomski, saj predpostavlja poštenejšo
distribucijo ekonomskih koristi v širšem sistemu turizma (Cisneros-
Martínez idr., 2018). Številne raziskave socialnega turizma so identifici-
rale tudi mnoge druge družbeno-socialne koristi programov socialnega
turizma, kot, denimo, spodbujanje socialne inkluzije in povečevanja ne-
odvisnosti ter znanja posameznikov in tudi družbe kot celote (McCabe,
2009; Minnaert idr., 2009). Pomembna stebra trajnostnih ciljev pa pred-
stavljata tudi trajnostna raba turističnih virov in zagotavljanje trajnostne
ravni turistične populacije v gostujočih skupnostih oziroma upoštevanje
t. i. nosilne zmogljivosti turističnih destinacij.
V okviru komponente zahtev za trajnostni razvoj je kot ključni element
izpostavljeno sodelovanje (vseh) turističnih deležnikov, kar naj bi omo-
gočalo razvoj celostnih razvojnih politik na lokalni, nacionalni in med-
narodni ravni, pri čemer se zasleduje razvoj novih socialnih modelov in
strategij za trajnostno življenje (Sharpley, 2000). Novejše raziskave v tem
pogledu izpostavljajo pomembno povezavo med socialnim turizmom in
trajnostnim razvojem (Cisneros-Martínez idr., 2018; McCabe 2018), pri
čemer atipična omrežja socialnoturističnih deležnikov poleg komercial-
nih organizacij vključujejo tudi raznolike skupine uporabnikov social-
nega turizma in socialnih (nevladnih) organizacij (Minnaert, 2020). V
povezavi z razvojem novih trajnostnih strategij, kjer naj bi imel soci-
alni turizem pomembno vlogo za doseganje dolgoročne konkurenčnosti
evropskih turističnih destinacij, raziskava McCaba (2018) izpostavlja dve
pomembni strategiji, in sicer sta to: (1) razvoj strategij, ki bi destinacijam
41
