Page 63 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 63
Krizno upravljanje med pandemijo covida-19
krize in krizno upravljanje
V znanstveni literaturi je mogoče zaslediti številne teoretične opredeli-
tve krize in različnih kriznih razmer. Prezelj (2005) navaja, da je kriza v
najširšem smislu stanje porušene stabilnosti opazovanega referenčnega
subjekta. Podobno jo opredeljujejo Williams idr. (2017), ki navajajo, da
je kriza vsak proces, ki vpliva na nemoteno poslovanje podjetij. V kon-
tekstu turističnih podjetij Beirman (2011) navaja, da je kriza dogodek ali
skupek okoliščin, ki škodujejo ugledu in poslovanju turističnih podjetij
ali destinacije. Posledično lahko zasledimo različne opredelitve kriznega
upravljanja. Vidic (2008) krizno upravljanje opredeljuje kot bolj ali manj
organizirane dejavnosti, ki so usmerjene v reševanje ali obvladovanje ka-
kršne koli krize na pripadajoči ravni, v pripadajoči dimenziji, pred krizo,
med njo ali po njej. Skladno z namenom in cilji pričujoče raziskave kri-
zno upravljanje razumemo kot vse postopke oziroma načine, s katerimi
se m sp spopadejo s pandemijo.
Za vse krize velja, da imajo svojstvene značilnosti, po katerih lahko
opredelimo tako vrsto kot obseg krize. Kot navajajo Simón-Moya idr.
(2016), so bile v literaturi s področja podjetništva krize večinoma oprede-
ljene kot večje ali manjše, kot posledica notranjih ali zunanjih dejavnikov
ter kot posledica tehničnih, finančno-ekonomskih in/ali organizacijskih
vzrokov. Poleg tega za krize, ki imajo svoj vzrok v okoljskih (naravnih)
nesrečah, velja, da jih zaznamuje predvsem povzročena fizična škoda na
infrastrukturi, medtem ko imajo krize, ki so posledica zdravstvenih vzro-
kov, bistveno bolj uničujoče in daljnosežnejše vplive na družbo ter gospo-
darstvo (Lu idr., 2020).
Zaradi različnih vzrokov in obsega različne krizne situacije terjajo raz-
lične pristope h kriznemu upravljanju. V tem pogledu je McCool (2012)
predlagal tri skupine ukrepov, ki so ključnega pomena za preživetje pod-
jetij v času krize: načrtovanje pred krizo, hiter odziv med krizo in strate-
gija okrevanja (izgradnja odpornosti) po krizi. Podobno tudi Mohammad
idr. (2016) poudarjajo pomembnost štirih zaporednih stopenj v kriznih
razmerah: preprečevanje krize, pripravljenost na krizo, hiter in ustrezen
odziv na krizo ter okrevanje po krizi.
Po navedbah Alonso-Almeide idr. (2015) koncept kriznega upravljanja
sestavljajo tri generična področja, ne glede na vrsto krize: prepoznavanje
krize, proaktivne ter reaktivne strategije kriznega upravljanja. Proaktivne
strategije so preventivni, vnaprej določeni ukrepi, ki se primarno nana-
šajo na krepitev položaja podjetja na trgu, na optimizacijo učinkovitosti
63
krize in krizno upravljanje
V znanstveni literaturi je mogoče zaslediti številne teoretične opredeli-
tve krize in različnih kriznih razmer. Prezelj (2005) navaja, da je kriza v
najširšem smislu stanje porušene stabilnosti opazovanega referenčnega
subjekta. Podobno jo opredeljujejo Williams idr. (2017), ki navajajo, da
je kriza vsak proces, ki vpliva na nemoteno poslovanje podjetij. V kon-
tekstu turističnih podjetij Beirman (2011) navaja, da je kriza dogodek ali
skupek okoliščin, ki škodujejo ugledu in poslovanju turističnih podjetij
ali destinacije. Posledično lahko zasledimo različne opredelitve kriznega
upravljanja. Vidic (2008) krizno upravljanje opredeljuje kot bolj ali manj
organizirane dejavnosti, ki so usmerjene v reševanje ali obvladovanje ka-
kršne koli krize na pripadajoči ravni, v pripadajoči dimenziji, pred krizo,
med njo ali po njej. Skladno z namenom in cilji pričujoče raziskave kri-
zno upravljanje razumemo kot vse postopke oziroma načine, s katerimi
se m sp spopadejo s pandemijo.
Za vse krize velja, da imajo svojstvene značilnosti, po katerih lahko
opredelimo tako vrsto kot obseg krize. Kot navajajo Simón-Moya idr.
(2016), so bile v literaturi s področja podjetništva krize večinoma oprede-
ljene kot večje ali manjše, kot posledica notranjih ali zunanjih dejavnikov
ter kot posledica tehničnih, finančno-ekonomskih in/ali organizacijskih
vzrokov. Poleg tega za krize, ki imajo svoj vzrok v okoljskih (naravnih)
nesrečah, velja, da jih zaznamuje predvsem povzročena fizična škoda na
infrastrukturi, medtem ko imajo krize, ki so posledica zdravstvenih vzro-
kov, bistveno bolj uničujoče in daljnosežnejše vplive na družbo ter gospo-
darstvo (Lu idr., 2020).
Zaradi različnih vzrokov in obsega različne krizne situacije terjajo raz-
lične pristope h kriznemu upravljanju. V tem pogledu je McCool (2012)
predlagal tri skupine ukrepov, ki so ključnega pomena za preživetje pod-
jetij v času krize: načrtovanje pred krizo, hiter odziv med krizo in strate-
gija okrevanja (izgradnja odpornosti) po krizi. Podobno tudi Mohammad
idr. (2016) poudarjajo pomembnost štirih zaporednih stopenj v kriznih
razmerah: preprečevanje krize, pripravljenost na krizo, hiter in ustrezen
odziv na krizo ter okrevanje po krizi.
Po navedbah Alonso-Almeide idr. (2015) koncept kriznega upravljanja
sestavljajo tri generična področja, ne glede na vrsto krize: prepoznavanje
krize, proaktivne ter reaktivne strategije kriznega upravljanja. Proaktivne
strategije so preventivni, vnaprej določeni ukrepi, ki se primarno nana-
šajo na krepitev položaja podjetja na trgu, na optimizacijo učinkovitosti
63
