Page 317 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 317
glasbena matica maribor (1919–1948)
GM.43 Na glasbeno pot je v mariborski GM stopil tudi slavni tenorist, oper-
ni in koncertni pevec Hieronim (Noni) Žunec (Maribor, 7. 5. 1921 – 28. 12.
2004).44
Pevcem sledijo inštrumentalisti, katerih glasbena uveljavitev vključu-
je tako solistično kot komorno glasbeno udejanjanje doma in po svetu. Na
uspešno glasbeno pot je na glasbeni šoli mariborske GM stopil violonče-
list in pedagog Oton Bajde (Zadar, 20. 1. 1906 – Maribor, 22. aprila 1993).45
Oton Bajde, v mariborskem in tudi slovenskem glasbenem prostoru pio-
43 Tomislav Neralić, rojen v Karlovcu 9. 12. 1917, je nadaljeval glasbeno šolanje (solo-
petje) na Glasbeni akademiji v Zagrebu in diplomiral leta 1941 (Lav Vrbanić). Že
leta 1939 je v Zagrebški operi debitiral kot redovnik (Giuseppe Verdi, Don Carlos) in
bil takoj angažiran (do 1943). Med letoma 1943 in 1948 je bil član dunajske Državne
opere, nato se je vrnil v Zagreb, kjer je ostal do leta 1955 in ustvaril številne operne
vloge. Od tega leta je bil solist v berlinski Nemški operi, kjer je leta 1963 dobil naziv
komornega pevca. Vzporedno je bil nekaj časa član Hamburške opere in stalni gost
Zagrebške opere. Njegove pevske odlike so bile: visoki bas, velik obseg, nenavadna
moč, izenačenost in zvočnost. Nadalje se je odlikoval po izrednem spominu, veliki
glasbeni izobrazbi, bogati muzikalnosti in smislu za interpretacijo. V svoji 40-letni
karieri je pel več kot 130 opernih vlog in 40 oratorijskih partov, in to v več kot 3500
nastopih. Kot pevca so ga odlikovale izredna muzikalnost, velika pevska kultura in
posebne igralske sposobnosti. Bil je posebej znan kot izreden pevec bas-baritonskih
vlog v Wagnerjevih operah. Gostoval je po številnih evropskih in ameriških mestih
(Mehika, Brazilija, Urugvaj, Argentina), pa tudi v Izraelu in Egiptu. Za svoje ume-
tniško delo je dobil številne nagrade in priznanja.
44 Solopetja se je učil pri profesorici Zori Ropas. Diplomiral je 1949 na AG v Zagrebu.
Debitiral je 1947 v Sarajevu kot Vojvoda v Rigolettu G. Verdija; 1948 do 1981 je bil
eden vodilnih pevcev zagrebške Opere. S svetlim in prodornim lirskim tenorjem ter
veliko muzikalnostjo je interpretiral nekaj 10 vlog iz železnega repertoarja ter več
kot 300-krat nastopil kot Mića (Jakov Gotovac, Ero z onega sveta). Gostoval je v Veli-
ki Britaniji, Avstriji, Grčiji, Italiji, Nemčiji in Švici. Peter Bedjanič, »Žunec, Noni«, v
Enciklopedija Slovenije 15: Wi–Ž, ur. Marjan Javornik (Ljubljana: Mladinska knjiga,
2001), 382; Majda Clemenz, »Žunec, Noni«, Slovenska biografija (Ljubljana: Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center SAZU, 2013),
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi912113/.
45 Prvotno je bil v glasbeni šoli GM učenec v razredu violinskega pedagoga Jana Šlaisa,
kasneje pa je obiskoval pouk violončela pri Emeriku Beranu in L. Comelliju. Študij
violončela je končal leta 1933 na konservatoriju v Ljubljani, nato je deloval na eni iz-
med mariborskih osnovni šol, ljubljanski gimnaziji in na šoli GM v Mariboru; tu je
bil od leta 1938 ravnatelj. Po 2. svetovni vojni je do leta 1962 vodil glasbeno šolo (niž-
ja in srednja stopnja) v Mariboru, nato je poučeval do leta 1966 kot redni profesor na
AG v Ljubljani. Kot solist in komorni violončelist je bil pred 2. svetovno vojno ena
vodilnih osebnosti; nastopal je v klavirskem triu, v Ljubljanskem godalnem kvarte-
tu ter koncertiral doma in v tujini (Firence, Gradec, Dunaj) in snemal za radijske po-
staje. Kot pedagog je zlasti na AG vzgojil vrsto odličnih slovenskih glasbenikov. Bil
je častni član Društva glasbenih pedagogov Slovenije in Društva glasbenih umetni-
kov Slovenije.
315
GM.43 Na glasbeno pot je v mariborski GM stopil tudi slavni tenorist, oper-
ni in koncertni pevec Hieronim (Noni) Žunec (Maribor, 7. 5. 1921 – 28. 12.
2004).44
Pevcem sledijo inštrumentalisti, katerih glasbena uveljavitev vključu-
je tako solistično kot komorno glasbeno udejanjanje doma in po svetu. Na
uspešno glasbeno pot je na glasbeni šoli mariborske GM stopil violonče-
list in pedagog Oton Bajde (Zadar, 20. 1. 1906 – Maribor, 22. aprila 1993).45
Oton Bajde, v mariborskem in tudi slovenskem glasbenem prostoru pio-
43 Tomislav Neralić, rojen v Karlovcu 9. 12. 1917, je nadaljeval glasbeno šolanje (solo-
petje) na Glasbeni akademiji v Zagrebu in diplomiral leta 1941 (Lav Vrbanić). Že
leta 1939 je v Zagrebški operi debitiral kot redovnik (Giuseppe Verdi, Don Carlos) in
bil takoj angažiran (do 1943). Med letoma 1943 in 1948 je bil član dunajske Državne
opere, nato se je vrnil v Zagreb, kjer je ostal do leta 1955 in ustvaril številne operne
vloge. Od tega leta je bil solist v berlinski Nemški operi, kjer je leta 1963 dobil naziv
komornega pevca. Vzporedno je bil nekaj časa član Hamburške opere in stalni gost
Zagrebške opere. Njegove pevske odlike so bile: visoki bas, velik obseg, nenavadna
moč, izenačenost in zvočnost. Nadalje se je odlikoval po izrednem spominu, veliki
glasbeni izobrazbi, bogati muzikalnosti in smislu za interpretacijo. V svoji 40-letni
karieri je pel več kot 130 opernih vlog in 40 oratorijskih partov, in to v več kot 3500
nastopih. Kot pevca so ga odlikovale izredna muzikalnost, velika pevska kultura in
posebne igralske sposobnosti. Bil je posebej znan kot izreden pevec bas-baritonskih
vlog v Wagnerjevih operah. Gostoval je po številnih evropskih in ameriških mestih
(Mehika, Brazilija, Urugvaj, Argentina), pa tudi v Izraelu in Egiptu. Za svoje ume-
tniško delo je dobil številne nagrade in priznanja.
44 Solopetja se je učil pri profesorici Zori Ropas. Diplomiral je 1949 na AG v Zagrebu.
Debitiral je 1947 v Sarajevu kot Vojvoda v Rigolettu G. Verdija; 1948 do 1981 je bil
eden vodilnih pevcev zagrebške Opere. S svetlim in prodornim lirskim tenorjem ter
veliko muzikalnostjo je interpretiral nekaj 10 vlog iz železnega repertoarja ter več
kot 300-krat nastopil kot Mića (Jakov Gotovac, Ero z onega sveta). Gostoval je v Veli-
ki Britaniji, Avstriji, Grčiji, Italiji, Nemčiji in Švici. Peter Bedjanič, »Žunec, Noni«, v
Enciklopedija Slovenije 15: Wi–Ž, ur. Marjan Javornik (Ljubljana: Mladinska knjiga,
2001), 382; Majda Clemenz, »Žunec, Noni«, Slovenska biografija (Ljubljana: Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center SAZU, 2013),
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi912113/.
45 Prvotno je bil v glasbeni šoli GM učenec v razredu violinskega pedagoga Jana Šlaisa,
kasneje pa je obiskoval pouk violončela pri Emeriku Beranu in L. Comelliju. Študij
violončela je končal leta 1933 na konservatoriju v Ljubljani, nato je deloval na eni iz-
med mariborskih osnovni šol, ljubljanski gimnaziji in na šoli GM v Mariboru; tu je
bil od leta 1938 ravnatelj. Po 2. svetovni vojni je do leta 1962 vodil glasbeno šolo (niž-
ja in srednja stopnja) v Mariboru, nato je poučeval do leta 1966 kot redni profesor na
AG v Ljubljani. Kot solist in komorni violončelist je bil pred 2. svetovno vojno ena
vodilnih osebnosti; nastopal je v klavirskem triu, v Ljubljanskem godalnem kvarte-
tu ter koncertiral doma in v tujini (Firence, Gradec, Dunaj) in snemal za radijske po-
staje. Kot pedagog je zlasti na AG vzgojil vrsto odličnih slovenskih glasbenikov. Bil
je častni član Društva glasbenih pedagogov Slovenije in Društva glasbenih umetni-
kov Slovenije.
315
