Page 443 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 443
harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve glasbene matice ...
1941/42, pa Osterc povabila ni doživel, ker z zaključeno srednješolsko glas-
beno izobrazbo ni izpolnjeval formalnih pogojev.29 Prav Osterčevo večkra-
tno izražanje radikalnih pogledov na slovensko glasbeno ustvarjalnost, ki
je sprožalo strokovne polemike in diskusije ter ustvarjalo nezaupanje v slo-
venski strokovni glasbeni javnosti, je bilo vzrok za zavrnitev njegove kan-
didature za funkcijo ravnatelja konservatorija (1933) in članstva učiteljskega
zbora Glasbene akademije.30
Slavko Osterc (1895–1941), skladatelj in pionir slovenske glasbene avan-
tgarde, ki se je uveljavil tudi v širšem evropskem prostoru, je kot profesor
harmonije, kontrapunkta, oblikoslovja, kompozicije, inštrumentacije, zgo-
dovine glasbe in estetike poučeval na konservatoriju v Ljubljani.31 V svoji
pedagoški praksi je pripravljal tudi učna gradiva, ki pa nikoli niso bila iz-
dana. Tik pred smrtjo je leta 1941 pripravil učbenik Kromatika in modula
cija, ki je bil namenjen slovenskim in jugoslovanskim skladateljem. Učno
gradivo, ki ga je iz slovenskega jezika v srbski jezik prevedla Stana Đurić
Klajn (1905–1986), je bilo namenjeno tako skladateljem kot vsem tistim, ki
so usvojili temeljne veščine harmonskih zvez in so se že srečali s kromati-
ko.32 V uvodu učbenika avtor zavzame kritičen odnos do tedanje glasbe-
ne izobrazbe na področju kompozicije, kar pripisuje poznemu pojavu vi-
sokošolskega glasbenega izobraževanja na slovenskih tleh. Učbenik zrcali
kompozicijske prijeme v odnosu do uporabe kromatike, in sicer v okvi-
ru tonalnih harmonskih zvez z alteriranimi menjalnimi in prehajalnimi
toni, ustreznimi nastopi in razvezi stranskih dominant ter ustrezno upora-
bo akordov pri modulacijskih prehodih in nastopom modulacijskega akor-
da pred novim tonalnim centrom.33 Učbenik obravnava harmonske zveze
znotraj celotonske lestvice in pentatonične vrste tonov, pojasnjuje akor-
de s sekundami, ki ne temeljijo na terčnem sistemu in jih avtor imenuje
nove konsonance,34 ter predstavi bitonalnost. Osterc posveti pozornost tudi
ustrezni uporabi sodobne glasbene notacije z višaji, nižaji, dvojnimi viša-
ji in nižaji pred kromatično spremenjenimi toni, ki so se sproti zapisova-
29 Koter, Slovenska glasba, 43; Koter, Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, 41, 43,
46.
30 Koter, Slovenska glasba, 41–3; Bohak, »Pevska šola Julija Betetta«, 140.
31 Tomaž Šegula, »Zborovske kompozicije Slavka Osterca«, Muzikološki zbornik VI
(1970): 55, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-NOWICWKB.
32 Slavko Osterc, »Kromatika in modulacija. Navodila za komponiste«, 1941, Glasbena
zbirka NUK, Kronika I, 9.
33 Ibid., 20.
34 Ibid., 50.
441
1941/42, pa Osterc povabila ni doživel, ker z zaključeno srednješolsko glas-
beno izobrazbo ni izpolnjeval formalnih pogojev.29 Prav Osterčevo večkra-
tno izražanje radikalnih pogledov na slovensko glasbeno ustvarjalnost, ki
je sprožalo strokovne polemike in diskusije ter ustvarjalo nezaupanje v slo-
venski strokovni glasbeni javnosti, je bilo vzrok za zavrnitev njegove kan-
didature za funkcijo ravnatelja konservatorija (1933) in članstva učiteljskega
zbora Glasbene akademije.30
Slavko Osterc (1895–1941), skladatelj in pionir slovenske glasbene avan-
tgarde, ki se je uveljavil tudi v širšem evropskem prostoru, je kot profesor
harmonije, kontrapunkta, oblikoslovja, kompozicije, inštrumentacije, zgo-
dovine glasbe in estetike poučeval na konservatoriju v Ljubljani.31 V svoji
pedagoški praksi je pripravljal tudi učna gradiva, ki pa nikoli niso bila iz-
dana. Tik pred smrtjo je leta 1941 pripravil učbenik Kromatika in modula
cija, ki je bil namenjen slovenskim in jugoslovanskim skladateljem. Učno
gradivo, ki ga je iz slovenskega jezika v srbski jezik prevedla Stana Đurić
Klajn (1905–1986), je bilo namenjeno tako skladateljem kot vsem tistim, ki
so usvojili temeljne veščine harmonskih zvez in so se že srečali s kromati-
ko.32 V uvodu učbenika avtor zavzame kritičen odnos do tedanje glasbe-
ne izobrazbe na področju kompozicije, kar pripisuje poznemu pojavu vi-
sokošolskega glasbenega izobraževanja na slovenskih tleh. Učbenik zrcali
kompozicijske prijeme v odnosu do uporabe kromatike, in sicer v okvi-
ru tonalnih harmonskih zvez z alteriranimi menjalnimi in prehajalnimi
toni, ustreznimi nastopi in razvezi stranskih dominant ter ustrezno upora-
bo akordov pri modulacijskih prehodih in nastopom modulacijskega akor-
da pred novim tonalnim centrom.33 Učbenik obravnava harmonske zveze
znotraj celotonske lestvice in pentatonične vrste tonov, pojasnjuje akor-
de s sekundami, ki ne temeljijo na terčnem sistemu in jih avtor imenuje
nove konsonance,34 ter predstavi bitonalnost. Osterc posveti pozornost tudi
ustrezni uporabi sodobne glasbene notacije z višaji, nižaji, dvojnimi viša-
ji in nižaji pred kromatično spremenjenimi toni, ki so se sproti zapisova-
29 Koter, Slovenska glasba, 43; Koter, Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, 41, 43,
46.
30 Koter, Slovenska glasba, 41–3; Bohak, »Pevska šola Julija Betetta«, 140.
31 Tomaž Šegula, »Zborovske kompozicije Slavka Osterca«, Muzikološki zbornik VI
(1970): 55, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-NOWICWKB.
32 Slavko Osterc, »Kromatika in modulacija. Navodila za komponiste«, 1941, Glasbena
zbirka NUK, Kronika I, 9.
33 Ibid., 20.
34 Ibid., 50.
441
