Page 444 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 444
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
li, po češkemu skladatelju Aloisu Hábi (1893–1973), čigar učenec je bil. Učno
gradivo vključuje tudi praktične primere in naloge za učence, s katerimi
avtor usmerja k pestri uporabi harmonskih zvez in izogibanju šablonskih
pristopov ter upoštevanju muzikalnega loka kot estetskega in slogovnega
čuta. O Osterčevih inovativnih pedagoških pristopih so poročali tudi nje-
govi učenci. Primož Ramovš se je spominjal, da je bil pouk kompozicije pri
Ostercu poln improvizacije, čeprav so bile obravnavane učne vsebine vselej
skladne z učnim načrtom. Tudi Pavel Šivic se je spominjal, da pouk kompo-
zicije na državnem konservatoriju ni sledil strogim pravilom in da je Osterc
od svojih učencev zahteval domiselnosti pri uporabi drugačnih sozvočij.35
Lucijan M. Škerjanc, ki je že v obdobju pedagoškega delovanja na dr-
žavnem konservatoriju pripravljal učna gradiva v obliki skript – Nauk o in
štrumentih (1933) in Nauk o harmoniji (1934), je nadaljeval s posodabljanjem
obstoječih gradiv in oblikovanjem novih. Tako je v obdobju pedagoškega
delovanja na Glasbeni akademiji izdal učna gradiva Harmonija (1942) in
Nauk o kontrapunktu (1944) v obliki skript.36 V primerjavi z Osterčevim
prej obravnavanim učbenikom je Škerjanc v Harmoniji sledil tradicional-
nim zakonitostim terčne harmonije v diatoničnem dur-mol sistemu. Tako
obravnava akordične lege trozvokov, funkcije glavnih in stranskih stopenj
v duru in molu, harmonične zveze v avtentični, plagalni, varljivi in me-
diantni kadenci, obrnitve trozvokov, uporabo prehajalnih, menjalnih, za-
držanih tonov in prehitkov, uporabo četverozvokov s poudarkom na do-
minantnem septakordu in njegovimi obrnitvami in zaključi z obravnavo
modulacij. Čeprav učno gradivo ne vključuje instruktivnih praktičnih pri-
merov ali primerov iz glasbene literature obravnavanih elementov na po-
dročju harmonije, je primerjava Harmonije iz leta 1942 z učbenikom Nauk
o harmoniji, iz leta 1934 pokazala, da je kljub vsemu Škerjanc v verziji iz leta
1942 veliko bolj dosledno, postopno in sistematično usmerjati učenca k us-
vajanju harmonskih elementov. Svoje delo je Škerjanc poglobil in razširil z
izdajo učbenika Harmonija leta 1962, ki je izšla v obliki monografije pri Dr-
žavni založbi Slovenije in je bila namenjena študentom Akademije za glas-
bo v Ljubljani. 37
35 Pavel Šivic, »Moji spomini na Osterčeve življenjske in umetniške nazore«, v Glasba
med obema vojnama in Slavko Osterc, ur. Primož Kuret (Ljubljana: Slovenski glasbe-
ni dnevi, 1995), 91.
36 Lucijan M. Škerjanc, Harmonija, 1942, Glasbena zbirka NUK.
37 Zadnik, »Učbeniki za glasbenoteoretične predmete«, 239–40.
442
li, po češkemu skladatelju Aloisu Hábi (1893–1973), čigar učenec je bil. Učno
gradivo vključuje tudi praktične primere in naloge za učence, s katerimi
avtor usmerja k pestri uporabi harmonskih zvez in izogibanju šablonskih
pristopov ter upoštevanju muzikalnega loka kot estetskega in slogovnega
čuta. O Osterčevih inovativnih pedagoških pristopih so poročali tudi nje-
govi učenci. Primož Ramovš se je spominjal, da je bil pouk kompozicije pri
Ostercu poln improvizacije, čeprav so bile obravnavane učne vsebine vselej
skladne z učnim načrtom. Tudi Pavel Šivic se je spominjal, da pouk kompo-
zicije na državnem konservatoriju ni sledil strogim pravilom in da je Osterc
od svojih učencev zahteval domiselnosti pri uporabi drugačnih sozvočij.35
Lucijan M. Škerjanc, ki je že v obdobju pedagoškega delovanja na dr-
žavnem konservatoriju pripravljal učna gradiva v obliki skript – Nauk o in
štrumentih (1933) in Nauk o harmoniji (1934), je nadaljeval s posodabljanjem
obstoječih gradiv in oblikovanjem novih. Tako je v obdobju pedagoškega
delovanja na Glasbeni akademiji izdal učna gradiva Harmonija (1942) in
Nauk o kontrapunktu (1944) v obliki skript.36 V primerjavi z Osterčevim
prej obravnavanim učbenikom je Škerjanc v Harmoniji sledil tradicional-
nim zakonitostim terčne harmonije v diatoničnem dur-mol sistemu. Tako
obravnava akordične lege trozvokov, funkcije glavnih in stranskih stopenj
v duru in molu, harmonične zveze v avtentični, plagalni, varljivi in me-
diantni kadenci, obrnitve trozvokov, uporabo prehajalnih, menjalnih, za-
držanih tonov in prehitkov, uporabo četverozvokov s poudarkom na do-
minantnem septakordu in njegovimi obrnitvami in zaključi z obravnavo
modulacij. Čeprav učno gradivo ne vključuje instruktivnih praktičnih pri-
merov ali primerov iz glasbene literature obravnavanih elementov na po-
dročju harmonije, je primerjava Harmonije iz leta 1942 z učbenikom Nauk
o harmoniji, iz leta 1934 pokazala, da je kljub vsemu Škerjanc v verziji iz leta
1942 veliko bolj dosledno, postopno in sistematično usmerjati učenca k us-
vajanju harmonskih elementov. Svoje delo je Škerjanc poglobil in razširil z
izdajo učbenika Harmonija leta 1962, ki je izšla v obliki monografije pri Dr-
žavni založbi Slovenije in je bila namenjena študentom Akademije za glas-
bo v Ljubljani. 37
35 Pavel Šivic, »Moji spomini na Osterčeve življenjske in umetniške nazore«, v Glasba
med obema vojnama in Slavko Osterc, ur. Primož Kuret (Ljubljana: Slovenski glasbe-
ni dnevi, 1995), 91.
36 Lucijan M. Škerjanc, Harmonija, 1942, Glasbena zbirka NUK.
37 Zadnik, »Učbeniki za glasbenoteoretične predmete«, 239–40.
442
