Page 445 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 445
harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve glasbene matice ...
Učna gradiva za predmet kontrapunkt
Kot smo že omenili so se prva prizadevanja po razvoju predmeta kontra-
punkt pojavila že leta 1881, leto dni pred ustanovitvijo glasbene šole pri
Glasbeni matici v Ljubljani. V tem letu je češki skladatelj in glasbeni pe-
dagog Anton Foerster (1837–1926) pripravil učbeniško gradivo Nauk o har
moniji in generalbasu, o modulaciji, o kontrapunktu, o imitáciji, kánonu in
fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe z glavnim ozirom na učence orgljar
ske šole, v katerem je ob harmoniji obravnaval tudi področje kontrapunkta.
Učbenik predstavlja prvo učno gradivo tako za področji harmonija kot tudi
kontrapunkt na Slovenskem, ki ga je Foerster primarno namenil učencem
Orglarske šole v Ljubljani (1877), kjer je deloval kot ravnatelj in učitelj. Uč-
benik sestoji iz petih delov. V prvem delu avtor obravnava splošno glasbeno
teorijo (pregled notnega sistema, enharmoničnih tonov, durovih in molo-
vih tonalitet, intervalov in njihovih obrnitev, konsonanc in disonanc z raz-
vezi) in učenca usmeri za dodatni študij glasbene teorije v avtorjevo delo
Teoretično-praktična pevska šola, ki je izšla leta 1874 in doživela svoj prvi
ponatis leta 1880 (tudi v letih 1888, 1894 in 1901). V drugem delu so obravna-
vane osnovne oblike trozvokov in njihovih možnih pozicij v široki in ozki
legi glede na terčno, kvintno in oktavno lego v štiriglasnemu stavku, ustre-
znost gibanja glasov in napačnih postopov (vzporedne kvinte, oktave), ka-
denčne zveze ter vezave akordov po strogih pravilih štiriglasnega stavka.
Sledi obravnava četverozvokov, s poudarkom na dominantnem in zmanj-
šanem septakordu z njihovimi obrnitvami in razvezi, v zaključku druge-
ga dela je obravnavan dominantni nonakord (peterozvoki) z obrnitvami.
V tretjem delu je obravnavana modulacija (diatonična, kromatična in en-
harmonična) in možni načini moduliranja iz tonalitete v tonaliteto. V če-
trtem delu se avtor osredotoči na obravnavo kontrapunkta, ki ga poimenu-
je kot enoterni, dvoglasni, triglasni, četveroglasni, večglasni kontrapunkt,
nato pa zaključi z dvojnim kontrapunktom. V zaključnem petem poglavju
se posveti imitaciji, kanonu in fugi. Leta 1904 je Foerster izdal posodobljeno
verzijo učbenika z naslovom Harmonija in kontrapunkt, v katerem je bilo
obširneje obravnavano področje kontrapunkta, dodanih pa je bilo tudi več
praktičnih primerov ter harmonskih in kontrapunktičnih nalog z napotki
za ozvočevanje teh z igranjem na klavir.
Učna gradiva za predmet kontrapunkt so bila vse do druge svetovne
vojne zelo skromno zastopana. Leta 1944 je deloma slednjo vrzel zapolnil
skladatelj in glasbeni pedagog Lucijan M. Škerjanc (1900–1973), ki je pou-
čeval predmet kontrapunkt na Glasbeni akademiji in pripravil učno gradi-
443
Učna gradiva za predmet kontrapunkt
Kot smo že omenili so se prva prizadevanja po razvoju predmeta kontra-
punkt pojavila že leta 1881, leto dni pred ustanovitvijo glasbene šole pri
Glasbeni matici v Ljubljani. V tem letu je češki skladatelj in glasbeni pe-
dagog Anton Foerster (1837–1926) pripravil učbeniško gradivo Nauk o har
moniji in generalbasu, o modulaciji, o kontrapunktu, o imitáciji, kánonu in
fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe z glavnim ozirom na učence orgljar
ske šole, v katerem je ob harmoniji obravnaval tudi področje kontrapunkta.
Učbenik predstavlja prvo učno gradivo tako za področji harmonija kot tudi
kontrapunkt na Slovenskem, ki ga je Foerster primarno namenil učencem
Orglarske šole v Ljubljani (1877), kjer je deloval kot ravnatelj in učitelj. Uč-
benik sestoji iz petih delov. V prvem delu avtor obravnava splošno glasbeno
teorijo (pregled notnega sistema, enharmoničnih tonov, durovih in molo-
vih tonalitet, intervalov in njihovih obrnitev, konsonanc in disonanc z raz-
vezi) in učenca usmeri za dodatni študij glasbene teorije v avtorjevo delo
Teoretično-praktična pevska šola, ki je izšla leta 1874 in doživela svoj prvi
ponatis leta 1880 (tudi v letih 1888, 1894 in 1901). V drugem delu so obravna-
vane osnovne oblike trozvokov in njihovih možnih pozicij v široki in ozki
legi glede na terčno, kvintno in oktavno lego v štiriglasnemu stavku, ustre-
znost gibanja glasov in napačnih postopov (vzporedne kvinte, oktave), ka-
denčne zveze ter vezave akordov po strogih pravilih štiriglasnega stavka.
Sledi obravnava četverozvokov, s poudarkom na dominantnem in zmanj-
šanem septakordu z njihovimi obrnitvami in razvezi, v zaključku druge-
ga dela je obravnavan dominantni nonakord (peterozvoki) z obrnitvami.
V tretjem delu je obravnavana modulacija (diatonična, kromatična in en-
harmonična) in možni načini moduliranja iz tonalitete v tonaliteto. V če-
trtem delu se avtor osredotoči na obravnavo kontrapunkta, ki ga poimenu-
je kot enoterni, dvoglasni, triglasni, četveroglasni, večglasni kontrapunkt,
nato pa zaključi z dvojnim kontrapunktom. V zaključnem petem poglavju
se posveti imitaciji, kanonu in fugi. Leta 1904 je Foerster izdal posodobljeno
verzijo učbenika z naslovom Harmonija in kontrapunkt, v katerem je bilo
obširneje obravnavano področje kontrapunkta, dodanih pa je bilo tudi več
praktičnih primerov ter harmonskih in kontrapunktičnih nalog z napotki
za ozvočevanje teh z igranjem na klavir.
Učna gradiva za predmet kontrapunkt so bila vse do druge svetovne
vojne zelo skromno zastopana. Leta 1944 je deloma slednjo vrzel zapolnil
skladatelj in glasbeni pedagog Lucijan M. Škerjanc (1900–1973), ki je pou-
čeval predmet kontrapunkt na Glasbeni akademiji in pripravil učno gradi-
443
