Page 466 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 466
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
Niall O’Loughlin
Londonska Filharmonična družba in njen prispevek
k vnovični obuditvi britanskih skladateljev v 19. stoletju
V zgodnjem 19. stoletju je bila javna glasba v Londonu slabo organizirana.
Standardi, ki so veljali za orkestre, so bili precej nizki, zato je skupina stro-
kovnjakov leta 1813 ustanovila londonsko Filharmonično družbo z lastnim
orkestrom. Organizirali so osem koncertov na leto, na katerih so izvajali
simfonije, uverture, koncertantna dela, zborovsko in komorno glasbo. Čla-
ni filharmonije so bili večinoma instrumentalisti, nekaj je bilo pevcev in
skladateljev, plačane članarine pa so bile na voljo le omejenemu številu pre-
možnih ljubiteljev, ki so si jih lahko privoščili. Redno so igrali Haydnovo,
Mozartovo in Beethovnovo glasbo, vključno z Deveto simfonijo, ki jo je Fil-
harmonična družba tudi naročila. Pozneje so izvajali dela Spohra, Webra,
Mendelssohna, Berlioza, Wagnerja in številnih drugih; našteti skladatelji
so večinoma sami dirigirali svoja dela. Družba in ljubiteljski člani so žele-
li izvajati glasbo znanih tujih skladateljev, za nova dela britanskih skladate-
ljev pa ni bilo opaziti nobenega navdušenja.
Skladatelj, pianist in dirigent Cipriani Potter je dogajanje spremenil. Kot
polnopraven član Filharmonične družbe je lahko vplival na vsebino kon-
certnih programov, zato je vanje vključil britansko glasbo. Bil je tudi
izvrsten pianist, ki je igral pomembna klavirska dela v komorni glasbi. Ko
je kot solist sodeloval v programih Filharmonične družbe, je z njenim orke-
strom izvedel številne Mozartove in Beethovnove koncerte, na 32 koncer-
tih pa je tudi dirigiral. Bil je višji profesor za klavir na takrat komaj ustano-
vljeni Kraljevi akademiji za glasbo – ki so jo vodili ljubitelji – od leta 1832
pa je bil tudi njen ravnatelj, kar je bil vpliven položaj. Filharmonična druž-
ba je izvajala veliko njegovih pomembnih del, pa tudi nekatera dela dru-
gih britanskih skladateljev. Ta so se vse bolj vrstila pod vodstvom Michae-
la Coste od leta 1845 dalje, izvedbo ene Potterjevih simfonij pa je dirigiral
celo Wagner. Potterjev naslednik in učenec, William Sterndale Bennett, ki
je bil pianist, skladatelj in dirigent, je močno utrdil položaj Filharmonične
družbe, za kar je poskrbel tudi z vključitvijo svojih del. Umetniški sloves
in finančna varnost Filharmonične družbe sta bila v zgodnjih osemdesetih
letih 19. stoletja žal na nizki ravni; do tega je prišlo zaradi navzkrižnih in-
teresov ljubiteljev in strokovnjakov ter zastarele administracije. Ko so pri-
tegnili boljše dirigente in zagotovili finančno varnost, so se lahko talenti,
kot so bili Hubert Parry, Alexander Mackenzie, Charles Villiers Stanford in
številni drugi, razcveteli na prireditvah, ki jih je družba organizirala. Seli-
464
Niall O’Loughlin
Londonska Filharmonična družba in njen prispevek
k vnovični obuditvi britanskih skladateljev v 19. stoletju
V zgodnjem 19. stoletju je bila javna glasba v Londonu slabo organizirana.
Standardi, ki so veljali za orkestre, so bili precej nizki, zato je skupina stro-
kovnjakov leta 1813 ustanovila londonsko Filharmonično družbo z lastnim
orkestrom. Organizirali so osem koncertov na leto, na katerih so izvajali
simfonije, uverture, koncertantna dela, zborovsko in komorno glasbo. Čla-
ni filharmonije so bili večinoma instrumentalisti, nekaj je bilo pevcev in
skladateljev, plačane članarine pa so bile na voljo le omejenemu številu pre-
možnih ljubiteljev, ki so si jih lahko privoščili. Redno so igrali Haydnovo,
Mozartovo in Beethovnovo glasbo, vključno z Deveto simfonijo, ki jo je Fil-
harmonična družba tudi naročila. Pozneje so izvajali dela Spohra, Webra,
Mendelssohna, Berlioza, Wagnerja in številnih drugih; našteti skladatelji
so večinoma sami dirigirali svoja dela. Družba in ljubiteljski člani so žele-
li izvajati glasbo znanih tujih skladateljev, za nova dela britanskih skladate-
ljev pa ni bilo opaziti nobenega navdušenja.
Skladatelj, pianist in dirigent Cipriani Potter je dogajanje spremenil. Kot
polnopraven član Filharmonične družbe je lahko vplival na vsebino kon-
certnih programov, zato je vanje vključil britansko glasbo. Bil je tudi
izvrsten pianist, ki je igral pomembna klavirska dela v komorni glasbi. Ko
je kot solist sodeloval v programih Filharmonične družbe, je z njenim orke-
strom izvedel številne Mozartove in Beethovnove koncerte, na 32 koncer-
tih pa je tudi dirigiral. Bil je višji profesor za klavir na takrat komaj ustano-
vljeni Kraljevi akademiji za glasbo – ki so jo vodili ljubitelji – od leta 1832
pa je bil tudi njen ravnatelj, kar je bil vpliven položaj. Filharmonična druž-
ba je izvajala veliko njegovih pomembnih del, pa tudi nekatera dela dru-
gih britanskih skladateljev. Ta so se vse bolj vrstila pod vodstvom Michae-
la Coste od leta 1845 dalje, izvedbo ene Potterjevih simfonij pa je dirigiral
celo Wagner. Potterjev naslednik in učenec, William Sterndale Bennett, ki
je bil pianist, skladatelj in dirigent, je močno utrdil položaj Filharmonične
družbe, za kar je poskrbel tudi z vključitvijo svojih del. Umetniški sloves
in finančna varnost Filharmonične družbe sta bila v zgodnjih osemdesetih
letih 19. stoletja žal na nizki ravni; do tega je prišlo zaradi navzkrižnih in-
teresov ljubiteljev in strokovnjakov ter zastarele administracije. Ko so pri-
tegnili boljše dirigente in zagotovili finančno varnost, so se lahko talenti,
kot so bili Hubert Parry, Alexander Mackenzie, Charles Villiers Stanford in
številni drugi, razcveteli na prireditvah, ki jih je družba organizirala. Seli-
464
