Page 101 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 101
ritja v prostoru
in času
Vokviru zahodne civilizacije je bila Bibilja osnovni vir za razumevanje
sveta. Sinteza krščanstva in fragmenti antične tradicije, ki so pricur-
ljali skozi srednji vek, so se znašli pred največjim izzivom za ohranitev
primata v trenutku, ko je renesančna strast za klasičnim vedenjem začela od-
krivati vedno nove svetove v antični tradiciji. Vendar je potrebno opozoriti, da
poglavitni dejavnik ni bil humanistični navdih, ampak stremenje k ekonom-
skemu dobičku in verska reformacija (Davies 2001, 57). Temelječ na zmotni
premajhni Ptolomejevi kalkulaciji velikosti zemeljske oble, se je Kolumb
odpravil pridobivati bogastva vzhoda tako, da je odplul na zahod ter odkril
celino, ki je bila neznana tako cerkvenim očetom kot antičnim mislecem. V
obdobju neposredno po Kolumbovem odkritju, med leti 1492 in 1512, pa je
študij grških rokopisov motiviral Martina Luthra, da se je lotil ponovne for-
mulacije krščanstva.
In prav ti dve spremembi sta povzročili, da je bilo potrebno ponovno de-
finirati vse osnovne predpostavke bivanja, na katerih je temeljila evropska ci-
vilizacija – kreacijo, življenje in pojmovanje sveta. Sodobna znanost, kot jo
poznamo danes, se je tako razvila iz reformirane religiozne koncepcije razuma
ter racionalne akumulacije vedenja, ki so ga omogočila potovanja in odkritja.
Umetnost potovanj (ars apodemica, prudentia peregrinandi) je nastala
okoli leta 1570 na protestantskih univerzah severne Evrope. Predstavniki no-
vega empirizma so se zavzemali, da bi potovanja z namenom izobraževanja pri
visokih krogih nadomestila romanja. Potovanja so bila v predindustrijski
družbi poglavitna metoda za spoznavanje socialne realnosti. Potujoči je za-
pustil okvir svojega življenja, okvir, ki ga je poznal in ga ni več rabil reflektira-
ti, ter se je podal v neznano, kjer je srečal novosti, kjer si je začel postavljati
vprašanja. V 16. stoletju je vse več potujočih začelo svoja spoznanja zapisovati
odkritja v prostoru in 101
času
in času
Vokviru zahodne civilizacije je bila Bibilja osnovni vir za razumevanje
sveta. Sinteza krščanstva in fragmenti antične tradicije, ki so pricur-
ljali skozi srednji vek, so se znašli pred največjim izzivom za ohranitev
primata v trenutku, ko je renesančna strast za klasičnim vedenjem začela od-
krivati vedno nove svetove v antični tradiciji. Vendar je potrebno opozoriti, da
poglavitni dejavnik ni bil humanistični navdih, ampak stremenje k ekonom-
skemu dobičku in verska reformacija (Davies 2001, 57). Temelječ na zmotni
premajhni Ptolomejevi kalkulaciji velikosti zemeljske oble, se je Kolumb
odpravil pridobivati bogastva vzhoda tako, da je odplul na zahod ter odkril
celino, ki je bila neznana tako cerkvenim očetom kot antičnim mislecem. V
obdobju neposredno po Kolumbovem odkritju, med leti 1492 in 1512, pa je
študij grških rokopisov motiviral Martina Luthra, da se je lotil ponovne for-
mulacije krščanstva.
In prav ti dve spremembi sta povzročili, da je bilo potrebno ponovno de-
finirati vse osnovne predpostavke bivanja, na katerih je temeljila evropska ci-
vilizacija – kreacijo, življenje in pojmovanje sveta. Sodobna znanost, kot jo
poznamo danes, se je tako razvila iz reformirane religiozne koncepcije razuma
ter racionalne akumulacije vedenja, ki so ga omogočila potovanja in odkritja.
Umetnost potovanj (ars apodemica, prudentia peregrinandi) je nastala
okoli leta 1570 na protestantskih univerzah severne Evrope. Predstavniki no-
vega empirizma so se zavzemali, da bi potovanja z namenom izobraževanja pri
visokih krogih nadomestila romanja. Potovanja so bila v predindustrijski
družbi poglavitna metoda za spoznavanje socialne realnosti. Potujoči je za-
pustil okvir svojega življenja, okvir, ki ga je poznal in ga ni več rabil reflektira-
ti, ter se je podal v neznano, kjer je srečal novosti, kjer si je začel postavljati
vprašanja. V 16. stoletju je vse več potujočih začelo svoja spoznanja zapisovati
odkritja v prostoru in 101
času
