Page 104 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 104
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
cija znanosti začela najprej na področju narave, nato se je dotaknila Boga in
šele nazadnje je zaobjela samega človeka (White 1972, 3–6).
Francozi in Angleži so se leta 1766 odpravili v Pacifik. S tem dejanjem se
začnejo velika potovanja 18. stoletja, ki so zahodnjakom dokončno odkrila
svet ter jih seznanila z obstojem in izgledom ljudi na vsej zemeljski krogli. Pot-
rebnih pa je bilo še dobrih 100 let, da so se znanstveniki začeli organizirano
ter v okviru nacionalnih raziskovalnih programov ukvarjati s preučevanjem
odkritih skupnosti – Pariška Societé d' Anthropologie je bila ustanovljena leta
1859, Anthropological Society of London, ki se kasneje preimenuje v Royal
Anthropological Institute pa leta 1863 (Barnicot 1960, 24). Vendar bi bilo zmo-
tno, če bi pričakovali, da nesistematičnega zbiranja predmetov, ki so v svojem
času imeli status spominkov, v nekaj naslednjih desetletjih pa so postali raz-
stavni eksponati, ni bilo že prej. Naj omenim, da je James Cook imel leta 1769,
ko je priplul na Tahiti, s sabo Josepha Banksa, ki je na odpravi od staroselcev
kupil glavo nedavno pojedenega Maora.
Leta 1772 je pristala na plaži južne Tasmanije skupina Francozov, ki ji
poveljuje Marion de Fresne. Kasneje se je pojavila še skupina staroselcev, ki so
prišli pozdravit bele obiskovalce. Položaj je bil zanimiv, ker so domorodci priš-
leke očitno prepoznali kot ljudi, medtem ko so prišleki opisali domačine kot
črne barve, valovitih las in popolnoma gole. Skratka v očeh Evropejcev so
predstavljali manjkajoči člen med opicami in človeškimi plemeni (Fagan 1998,
15–16). Pri njihovem opisu domorodcev se vedno znova pojavlja enak način
opisovanja, kjer so primitivne rase opisovane kot vmesni člen, vendar tega poj-
ma ne smemo v času pred uveljavitvijo darvinizma razumeti enako kot kasne-
je. Gre za statično vmesno pozicijo, ki jim je bila podeljena v velikem zapored-
ju bivanja – gradirane spremembe so bile že prej jasno določene, vendar so bile
te statične in nespremenljive – posledica stanja in ne spreminjanja značilnosti.
Na drugi strani pa je filozofska koncepcija umetnosti oblikovala vizua-
len izgled podob odkritih ljudstev. Grof de Caylus, slavni antikvar iz sredine
18. stoletja, je v svojih delih ugotavljal, da umetnost kaže podobo morale ter
duha nekega obdobja oziroma ljudstva. Še več, trdil je, da je včasih mogoče na
podlagi količine ter primitivnosti njihovih artefaktov določiti celo značaj
družbe (Haskell, 1993, 181). In tu se vmeša prava antikvarska tradicija – odkri-
ti predmeti so vzbujali občutek primitivnosti in so služili za argumentacijo o
moralni nizkotnosti odkritih družb – posledično so družbe označevali kot
primitivne ter so jih morali upodabljati v skladu z vedenjem o stanju njihove
družbe. Sodobnemu gledalcu se zdijo take upodobitve, postavljene v imagi-
narno krajino, dokaj robate, vendar so postale široko sprejeto standardno
sredstvo za ilustriranje preteklosti.
104
cija znanosti začela najprej na področju narave, nato se je dotaknila Boga in
šele nazadnje je zaobjela samega človeka (White 1972, 3–6).
Francozi in Angleži so se leta 1766 odpravili v Pacifik. S tem dejanjem se
začnejo velika potovanja 18. stoletja, ki so zahodnjakom dokončno odkrila
svet ter jih seznanila z obstojem in izgledom ljudi na vsej zemeljski krogli. Pot-
rebnih pa je bilo še dobrih 100 let, da so se znanstveniki začeli organizirano
ter v okviru nacionalnih raziskovalnih programov ukvarjati s preučevanjem
odkritih skupnosti – Pariška Societé d' Anthropologie je bila ustanovljena leta
1859, Anthropological Society of London, ki se kasneje preimenuje v Royal
Anthropological Institute pa leta 1863 (Barnicot 1960, 24). Vendar bi bilo zmo-
tno, če bi pričakovali, da nesistematičnega zbiranja predmetov, ki so v svojem
času imeli status spominkov, v nekaj naslednjih desetletjih pa so postali raz-
stavni eksponati, ni bilo že prej. Naj omenim, da je James Cook imel leta 1769,
ko je priplul na Tahiti, s sabo Josepha Banksa, ki je na odpravi od staroselcev
kupil glavo nedavno pojedenega Maora.
Leta 1772 je pristala na plaži južne Tasmanije skupina Francozov, ki ji
poveljuje Marion de Fresne. Kasneje se je pojavila še skupina staroselcev, ki so
prišli pozdravit bele obiskovalce. Položaj je bil zanimiv, ker so domorodci priš-
leke očitno prepoznali kot ljudi, medtem ko so prišleki opisali domačine kot
črne barve, valovitih las in popolnoma gole. Skratka v očeh Evropejcev so
predstavljali manjkajoči člen med opicami in človeškimi plemeni (Fagan 1998,
15–16). Pri njihovem opisu domorodcev se vedno znova pojavlja enak način
opisovanja, kjer so primitivne rase opisovane kot vmesni člen, vendar tega poj-
ma ne smemo v času pred uveljavitvijo darvinizma razumeti enako kot kasne-
je. Gre za statično vmesno pozicijo, ki jim je bila podeljena v velikem zapored-
ju bivanja – gradirane spremembe so bile že prej jasno določene, vendar so bile
te statične in nespremenljive – posledica stanja in ne spreminjanja značilnosti.
Na drugi strani pa je filozofska koncepcija umetnosti oblikovala vizua-
len izgled podob odkritih ljudstev. Grof de Caylus, slavni antikvar iz sredine
18. stoletja, je v svojih delih ugotavljal, da umetnost kaže podobo morale ter
duha nekega obdobja oziroma ljudstva. Še več, trdil je, da je včasih mogoče na
podlagi količine ter primitivnosti njihovih artefaktov določiti celo značaj
družbe (Haskell, 1993, 181). In tu se vmeša prava antikvarska tradicija – odkri-
ti predmeti so vzbujali občutek primitivnosti in so služili za argumentacijo o
moralni nizkotnosti odkritih družb – posledično so družbe označevali kot
primitivne ter so jih morali upodabljati v skladu z vedenjem o stanju njihove
družbe. Sodobnemu gledalcu se zdijo take upodobitve, postavljene v imagi-
narno krajino, dokaj robate, vendar so postale široko sprejeto standardno
sredstvo za ilustriranje preteklosti.
104
