Page 97 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 97
divjaki
Industrijska revolucija v 19. stoletju je povzročila nesorazmerno ekspanzijo
tehnično močnejših populacij. Zmanjšanje smrtnosti ter povečanje starosti
sta povzročili demografsko eksplozijo, katere posledica je bilo širjenje popu-
lacij industrijsko razvijajočih se držav na račun demografsko počasnejših ter
tehnološko šibkejših populacij. Od industrijske revolucije pa do 1990 naj bi se
svetovna populacija podvojila vsakih 33 let (Fagan 1998, 294). Hkrati pa je z
začetkom industrializacije prišlo do zlorabe znanosti, kar je bila posledica pre-
tirane vere v utilitarni potencial znanosti, ki ga je leta 1848 v knjigi Principles
of Political Economy predstavil John Stuart Mill (Kavur 1999a, 5).
Pravzaprav je prišlo v drugi polovici 19. stoletja do razcepa v znanosti
oziroma v konceptih o rasah. Preučevanje ras je postalo striktno naravoslov-
na znanstvena usmeritev, rasizem pa je za svoje argumente začel iskati social-
ne dokaze. Že leta 1837 je Victor Courtet de l'Isle povezoval inferiornost črne
rase s pomenom suženjstva preko določitve sposobnosti prevlade posame-
znih ras. Po njegovem mnenju je črna rasa inferiorna, ker ni nikoli uspela za-
sužnjiti drugih ras, svojo nizkotnost pa naj bi potrjevala še z zasužnjevanjem
pripadnikov lastne rase (Kavur 1999a, 6). Gre za zanimiv koncept, posledico
ozračja evropskega imperializma, ki se je šele nedavno otresel suženjstva. Ob
koncu prve polovice 19. stoletja se že pokaže bistvo rasistične politike – napre-
dno in zaželeno je zasužnjevati ter podcenjevati tuje rase, a sramotno in niz-
kotno je isto početi s pripadniki lastne.
Vendar so bile v tem obdobju reakcije proti rasizmu prava redkost. Blu-
menbachov študent Alexander von Humboldt je trdil, da človeštvo pri tem,
ko vzdržuje enotnost, ves čas ponavlja žaljivo zmoto o večvrednosti in manj-
vrednosti ras, kajti čeprav obstajajo ljudstva, ki imajo bolj ali manj razvito kul-
turo, nobeno od njih ni plemenitejše od ostalih. Še radikalnejši je bil njegov
brat Wilhelm, ki je trdil, da sodijo vsi ljudje v eno vrsto, kajti ne glede na nji-
hovo velikost, barvo kože, obliko telesa in značilnosti obraza so psihične spo-
sobnosti vseh ljudi enake in če ne bi bilo neumnega rasnega ponosa, potem
nihče ne bi trdil drugače (Kavur 1999a, 7).
Tako bi devetnajsto stoletje lahko opisali kot obdobje razcepa med nara-
voslovno usmerjenim preučevanjem ras ter psevdohumanističnim ideolo-
ško usmerjenim rasizmom. Hkrati pa se prvič pojavijo tudi izrazite kritike
rasističnih modelov, ki velikokrat zaradi prevelike vneme izvajalcev presega-
jo meje svojega dometa ter posegajo tudi v naravoslovje. Konec 18. stoletja pa
je s svojimi političnimi spremembami uvedel še eno veliko spremembo, ki je
ključno vplivala na bodoči razvoj arheologije in antropologije. Kritika kralje-
ve moči se je začela v Veliki Britaniji že v 17. stoletju, v Franciji pa se je v 18.
stoletju razvila v globalno socialno kritiko. Francoska revolucija je poskušala
97
Industrijska revolucija v 19. stoletju je povzročila nesorazmerno ekspanzijo
tehnično močnejših populacij. Zmanjšanje smrtnosti ter povečanje starosti
sta povzročili demografsko eksplozijo, katere posledica je bilo širjenje popu-
lacij industrijsko razvijajočih se držav na račun demografsko počasnejših ter
tehnološko šibkejših populacij. Od industrijske revolucije pa do 1990 naj bi se
svetovna populacija podvojila vsakih 33 let (Fagan 1998, 294). Hkrati pa je z
začetkom industrializacije prišlo do zlorabe znanosti, kar je bila posledica pre-
tirane vere v utilitarni potencial znanosti, ki ga je leta 1848 v knjigi Principles
of Political Economy predstavil John Stuart Mill (Kavur 1999a, 5).
Pravzaprav je prišlo v drugi polovici 19. stoletja do razcepa v znanosti
oziroma v konceptih o rasah. Preučevanje ras je postalo striktno naravoslov-
na znanstvena usmeritev, rasizem pa je za svoje argumente začel iskati social-
ne dokaze. Že leta 1837 je Victor Courtet de l'Isle povezoval inferiornost črne
rase s pomenom suženjstva preko določitve sposobnosti prevlade posame-
znih ras. Po njegovem mnenju je črna rasa inferiorna, ker ni nikoli uspela za-
sužnjiti drugih ras, svojo nizkotnost pa naj bi potrjevala še z zasužnjevanjem
pripadnikov lastne rase (Kavur 1999a, 6). Gre za zanimiv koncept, posledico
ozračja evropskega imperializma, ki se je šele nedavno otresel suženjstva. Ob
koncu prve polovice 19. stoletja se že pokaže bistvo rasistične politike – napre-
dno in zaželeno je zasužnjevati ter podcenjevati tuje rase, a sramotno in niz-
kotno je isto početi s pripadniki lastne.
Vendar so bile v tem obdobju reakcije proti rasizmu prava redkost. Blu-
menbachov študent Alexander von Humboldt je trdil, da človeštvo pri tem,
ko vzdržuje enotnost, ves čas ponavlja žaljivo zmoto o večvrednosti in manj-
vrednosti ras, kajti čeprav obstajajo ljudstva, ki imajo bolj ali manj razvito kul-
turo, nobeno od njih ni plemenitejše od ostalih. Še radikalnejši je bil njegov
brat Wilhelm, ki je trdil, da sodijo vsi ljudje v eno vrsto, kajti ne glede na nji-
hovo velikost, barvo kože, obliko telesa in značilnosti obraza so psihične spo-
sobnosti vseh ljudi enake in če ne bi bilo neumnega rasnega ponosa, potem
nihče ne bi trdil drugače (Kavur 1999a, 7).
Tako bi devetnajsto stoletje lahko opisali kot obdobje razcepa med nara-
voslovno usmerjenim preučevanjem ras ter psevdohumanističnim ideolo-
ško usmerjenim rasizmom. Hkrati pa se prvič pojavijo tudi izrazite kritike
rasističnih modelov, ki velikokrat zaradi prevelike vneme izvajalcev presega-
jo meje svojega dometa ter posegajo tudi v naravoslovje. Konec 18. stoletja pa
je s svojimi političnimi spremembami uvedel še eno veliko spremembo, ki je
ključno vplivala na bodoči razvoj arheologije in antropologije. Kritika kralje-
ve moči se je začela v Veliki Britaniji že v 17. stoletju, v Franciji pa se je v 18.
stoletju razvila v globalno socialno kritiko. Francoska revolucija je poskušala
97
