Page 103 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 103
odkritja v prostoru in času
2001, 44). Vsekakor smo bili tedaj tudi priča razvoju etnografije – vede, ki je
iz ruralnega prebivalstva ustvarila varuhe narodne tradicije. V trenutku, ko je
industrijska revolucija ogrozila njihov način obstoja, jih je zgornji razred, ki
jih je stoletja opazoval kot groteskna bitja, začel vedno bolj humanizirati ter
celo idealizirati. Na drugi strani pa je potrebno izpostaviti tudi žanrski zače-
tek njihove groteskizacije – začela se je v obdobju 14. in 15. stoletja, ko je priš-
lo do dokončne konsolidacije srednjeveških sistemov poselitve in so upodobi-
tve kmetov, ki kažejo vulgarne geste, predstavljale najboljšo ilustracijo
razkoraka med mestom in podeželjem.
Eno od ključnih vlog pri formiranju viktorjanske metodološke rigoroz-
nosti znanosti pa moramo priznati tudi kritičnosti razsvetljenstva. Jonathan
Swift je pod psevdonimom Lemuel Gulliver leta 1726 v več delih izdal Travels
into Several Remote Nations of the World. Delo, ki je kasneje postalo poznano
kot Guliverjeva potovanja. Zadnjo knjigo je namenil špekulaciji o odljudni
človeški naravi, ki je v resnici živalska (Cartmill 1993, 110). Ko je po brodolo-
mu Guliver nasedel v deželi Houyhnhnm, je srečal nesrečna gola bitja imeno-
vana Yahoo, ki so hodila po zadnjih nogah, svojo hrano nosila v usta s pred-
njimi nogami in imela zgolj na glavi kratko črno-rjavo ali rdečkasto dlako.
Bitja so služila kot tovorna živinčeta rasi plemenitih in izobraženih konj. Hit-
ro lahko v njegovem opisu prepoznamo ljudi, ki so opisovani v slogu, ki je so-
časno bil rezerviran za opisovanje opic v potopisih. In tudi izbira konj ni bila
naključna, saj so jih renesančni avtorji v delih o moralni filozofiji uporabljali
za metaforo o divjosti in neizobraženosti, v nasprotju z racionalnostjo ljudi
(Fernández-Armesto 2004, 92–94). Swift je na ironičen način obračunal s
srednjim vekom – oblika telesa ni nobeno zagotovilo sposobnosti duha. Ya-
hoo je tisto, kar ostane če se človeku odvzame razum. Lahko bi rekli, da je ute-
meljil poglavitne značilnosti sodobne etnologije, saj je prikazal, da so kultur-
ne in civilizacijske značilnosti lahko razvidne zgolj iz opazovanja socialnega
življenja in ne iz opazovanja telesnosti.
Melville J. Herskovits je menil, da koncepti človeške rase niso imeli di-
rektnega pomena za Evropejce do konca 17. stoletja, ko so se le-ti začeli širiti
po svetu (Herskovits 1982, 5). V tem obdobju pride po času najbrutalnejšega
kolonializma do prevlade opisovanj domorodcev kot plemenitih divjakov.
Generalna kulturna funkcija konceptov je izhajala iz potrebe po poveličeva-
nju lastnega načina eksistence s tem, da se ga je kontrastiralo z drugimi – real-
nimi ali izmišljenimi. Kultura, ki je poveličevala stvaritve Starega sveta in
vzdrževala podrejen položaj prebivalcev Novega, je bila le tako močna, koli-
kor je uspela v pravilnost fikcije, ki jo je prikazovala kot resnico, prepričati
najmanj vdane člane skupnosti. Tako lahko razumemo, da se je demitologiza-
103
2001, 44). Vsekakor smo bili tedaj tudi priča razvoju etnografije – vede, ki je
iz ruralnega prebivalstva ustvarila varuhe narodne tradicije. V trenutku, ko je
industrijska revolucija ogrozila njihov način obstoja, jih je zgornji razred, ki
jih je stoletja opazoval kot groteskna bitja, začel vedno bolj humanizirati ter
celo idealizirati. Na drugi strani pa je potrebno izpostaviti tudi žanrski zače-
tek njihove groteskizacije – začela se je v obdobju 14. in 15. stoletja, ko je priš-
lo do dokončne konsolidacije srednjeveških sistemov poselitve in so upodobi-
tve kmetov, ki kažejo vulgarne geste, predstavljale najboljšo ilustracijo
razkoraka med mestom in podeželjem.
Eno od ključnih vlog pri formiranju viktorjanske metodološke rigoroz-
nosti znanosti pa moramo priznati tudi kritičnosti razsvetljenstva. Jonathan
Swift je pod psevdonimom Lemuel Gulliver leta 1726 v več delih izdal Travels
into Several Remote Nations of the World. Delo, ki je kasneje postalo poznano
kot Guliverjeva potovanja. Zadnjo knjigo je namenil špekulaciji o odljudni
človeški naravi, ki je v resnici živalska (Cartmill 1993, 110). Ko je po brodolo-
mu Guliver nasedel v deželi Houyhnhnm, je srečal nesrečna gola bitja imeno-
vana Yahoo, ki so hodila po zadnjih nogah, svojo hrano nosila v usta s pred-
njimi nogami in imela zgolj na glavi kratko črno-rjavo ali rdečkasto dlako.
Bitja so služila kot tovorna živinčeta rasi plemenitih in izobraženih konj. Hit-
ro lahko v njegovem opisu prepoznamo ljudi, ki so opisovani v slogu, ki je so-
časno bil rezerviran za opisovanje opic v potopisih. In tudi izbira konj ni bila
naključna, saj so jih renesančni avtorji v delih o moralni filozofiji uporabljali
za metaforo o divjosti in neizobraženosti, v nasprotju z racionalnostjo ljudi
(Fernández-Armesto 2004, 92–94). Swift je na ironičen način obračunal s
srednjim vekom – oblika telesa ni nobeno zagotovilo sposobnosti duha. Ya-
hoo je tisto, kar ostane če se človeku odvzame razum. Lahko bi rekli, da je ute-
meljil poglavitne značilnosti sodobne etnologije, saj je prikazal, da so kultur-
ne in civilizacijske značilnosti lahko razvidne zgolj iz opazovanja socialnega
življenja in ne iz opazovanja telesnosti.
Melville J. Herskovits je menil, da koncepti človeške rase niso imeli di-
rektnega pomena za Evropejce do konca 17. stoletja, ko so se le-ti začeli širiti
po svetu (Herskovits 1982, 5). V tem obdobju pride po času najbrutalnejšega
kolonializma do prevlade opisovanj domorodcev kot plemenitih divjakov.
Generalna kulturna funkcija konceptov je izhajala iz potrebe po poveličeva-
nju lastnega načina eksistence s tem, da se ga je kontrastiralo z drugimi – real-
nimi ali izmišljenimi. Kultura, ki je poveličevala stvaritve Starega sveta in
vzdrževala podrejen položaj prebivalcev Novega, je bila le tako močna, koli-
kor je uspela v pravilnost fikcije, ki jo je prikazovala kot resnico, prepričati
najmanj vdane člane skupnosti. Tako lahko razumemo, da se je demitologiza-
103
