Page 102 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 102
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
– šlo je predvsem za spise, ki so služili izobraževanju in ki so bili zapisani v za
humanizem značilni tendenci k metodizaciji življenja – šlo je za povzdigova-
nje izkušenj in praktične uporabnosti vedenja ter zanikanje šolske znanosti
(Stangl 1981, 79–80).
Zaradi metodologizacije opisov so se začeli pojavljati sistematizirani
vprašalniki, na podlagi katerih naj bi pisci ustvarjali konsistentna besedila.
Prvo znano listo vprašanj, ki se nanašajo na pokrajinske in družbene značil-
nosti, je sestavil nizozemski humanist Hugo Blotius, ki je postal kasneje pod
cesarjem Maksimiljanom II. direktor dvorne knjižnice na Dunaju. Načrtoval
je centralno dokumentacijsko mesto človeštva, v katerega naj bi vsi potujoči
posredovali svoje prispevke – Museum generis humani europaeum. Nikoli iz-
vedeni projekt je v svoji vsebini predstavljal prednika baročnih akademij
(Stangl 1981, 86).
Iz apodemike se je v 18. stoletju razvila posebna metodologija znanstve-
nih potovanj, ki je služila predvsem pridobivanju novih spoznanj in ne zgolj
izpopolnjenju lastne osebnosti, kot je bilo to v preteklosti. Odkritja sveta so
med drugim v Starem svetu ustvarila začudenje, tisti sentimentalno plemeni-
ti občutek, ki so ga doživeli konkvistadorji, ko so se za trenutek ustavili na
svoji krvavi poti, prevzeti od presežka novosti ter začasnega vtisa ekonomske
neuporabnosti videnega. Gre za začudenje, ki je danes v medijih večinoma po-
vezovano z otroki, neizobraženimi (to je revnimi), ženskami, čudaki ter neza-
hodnimi kulturami. Ter seveda umetniki oziroma z umetnostjo. Mary B.
Campbell je opozorila, da gre za obliko percepcije, ki je v našem obdobju ter
v razvitih družbah umetno povzročena s politično obstrukcijo dostopov šte-
vilnih ljudi do sistematičnih razlag vzrokov in posledic – do sodobne znano-
sti, ter na drugi strani z odprtim izogibanjem ali zavračanjem pojasnitev zna-
nosti (Campbell 1999, 5).
Seveda so bili razlogi za začudenje v zgodnjem novem veku dokaj po-
dobni – pritok informacij ter distribucija informacij sta bila še veliko bolj
omejena. Pravzaprav je poglavje namenjeno procesu transformacije začudenja
v sublimno – procesu formiranja znanosti, ko se je začudenje spričo odkritih
novosti človeškega in živalskega sveta spremenilo v dostojanstveno strahospo-
štovanje viktorjanskih znanstvenikov do njihovih predmetov preučevanj.
Hkrati pa je upodabljajoča umetnost nudila možnost estetskega upora proti
realnosti. Na začetku 18. stoletja so angleški krajinski slikarji prikazovali po-
krajino odprto kot v starih časih, čeprav je bila takrat že vsa prepredena z me-
jami in ograjami. Podobno so na predvečer industrijske revolucije ignorirali
porajajoče se industrijske obrate in odprto ostaja vprašanje, do katere mere je
prav izgradnja tovarn vzpodbudila krajinarstvo v likovni umetnosti (Burke
102
– šlo je predvsem za spise, ki so služili izobraževanju in ki so bili zapisani v za
humanizem značilni tendenci k metodizaciji življenja – šlo je za povzdigova-
nje izkušenj in praktične uporabnosti vedenja ter zanikanje šolske znanosti
(Stangl 1981, 79–80).
Zaradi metodologizacije opisov so se začeli pojavljati sistematizirani
vprašalniki, na podlagi katerih naj bi pisci ustvarjali konsistentna besedila.
Prvo znano listo vprašanj, ki se nanašajo na pokrajinske in družbene značil-
nosti, je sestavil nizozemski humanist Hugo Blotius, ki je postal kasneje pod
cesarjem Maksimiljanom II. direktor dvorne knjižnice na Dunaju. Načrtoval
je centralno dokumentacijsko mesto človeštva, v katerega naj bi vsi potujoči
posredovali svoje prispevke – Museum generis humani europaeum. Nikoli iz-
vedeni projekt je v svoji vsebini predstavljal prednika baročnih akademij
(Stangl 1981, 86).
Iz apodemike se je v 18. stoletju razvila posebna metodologija znanstve-
nih potovanj, ki je služila predvsem pridobivanju novih spoznanj in ne zgolj
izpopolnjenju lastne osebnosti, kot je bilo to v preteklosti. Odkritja sveta so
med drugim v Starem svetu ustvarila začudenje, tisti sentimentalno plemeni-
ti občutek, ki so ga doživeli konkvistadorji, ko so se za trenutek ustavili na
svoji krvavi poti, prevzeti od presežka novosti ter začasnega vtisa ekonomske
neuporabnosti videnega. Gre za začudenje, ki je danes v medijih večinoma po-
vezovano z otroki, neizobraženimi (to je revnimi), ženskami, čudaki ter neza-
hodnimi kulturami. Ter seveda umetniki oziroma z umetnostjo. Mary B.
Campbell je opozorila, da gre za obliko percepcije, ki je v našem obdobju ter
v razvitih družbah umetno povzročena s politično obstrukcijo dostopov šte-
vilnih ljudi do sistematičnih razlag vzrokov in posledic – do sodobne znano-
sti, ter na drugi strani z odprtim izogibanjem ali zavračanjem pojasnitev zna-
nosti (Campbell 1999, 5).
Seveda so bili razlogi za začudenje v zgodnjem novem veku dokaj po-
dobni – pritok informacij ter distribucija informacij sta bila še veliko bolj
omejena. Pravzaprav je poglavje namenjeno procesu transformacije začudenja
v sublimno – procesu formiranja znanosti, ko se je začudenje spričo odkritih
novosti človeškega in živalskega sveta spremenilo v dostojanstveno strahospo-
štovanje viktorjanskih znanstvenikov do njihovih predmetov preučevanj.
Hkrati pa je upodabljajoča umetnost nudila možnost estetskega upora proti
realnosti. Na začetku 18. stoletja so angleški krajinski slikarji prikazovali po-
krajino odprto kot v starih časih, čeprav je bila takrat že vsa prepredena z me-
jami in ograjami. Podobno so na predvečer industrijske revolucije ignorirali
porajajoče se industrijske obrate in odprto ostaja vprašanje, do katere mere je
prav izgradnja tovarn vzpodbudila krajinarstvo v likovni umetnosti (Burke
102
