Page 99 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 99
divjaki
vega sveta. Vse teorijske predpostavke so temeljile na mnenju, da je smisel člo-
veštva, da se enakost z živalskim svetom preseže. Marx in Engels sta postavila
dihotomijo med človekom in živaljo z vstopom proizvodnje, ki ustvari člove-
ka, in s tem lovcem in nabiralcem na teoretski ravni zaprla pred nosom vrata
za vstop v človeštvo (Ingold 1995, 1–3).
V času največjega razmaha angleškega svetovnega vpliva je Francija do-
življala svoje najnižje točke. Po porazu v vojni s Prusijo leta 1870 ter izgubo
Alzacije in Lorene je intelektualna elita doživela streznitev ter spoznala, da je
v Evropi v zagonu militarizem in da Nemčija ni več kozmopolitansko osrčje
filozofije. Za Francoze je vojaški poraz pomenil odraz politične in moralne
šibkosti režima Napoleona III., pa tudi širši simptom intelektualne inferio-
rnosti, ki je bila odraz neustreznih francoskih izobraževalnih in univerzite-
tnih struktur. Eden izmed ukrepov je bila leta 1872 ustanovitev Association
française pour l'avancement des sciences, ki naj bi skrbela za razširjanje znan-
stvenega vedenja med državljani, da bi izobrazili uspešnejšo civilno, upravno
in vojaško družbo. Poglavitno vlogo v projektu so prevzeli zgodovinarji, svo-
jo priložnost za promocijo in konsolidacijo svoje mlade discipline pa so v pro-
jektu videli tudi arheologi, ki so se ukvarjali s prazgodovino. Kot ena izmed
ključnih osebnosti se je uveljavil Gabriel de Mortillet, ki je temi posvetil tudi
svojo zadnjo knjigo La Formation de la nation Française (1897). De Mortil-
let je v času francoske krize okoli afere Dreyfuss ter pojava desničarskega mi-
litantnega nacionalizma podal svoj zmeren republikanski pogled na nacional-
ne probleme, ki jih je oblikoval dobro desetletje prej, ko je o tej temi predaval
na Ecole d'anthropologie. Njegova predavanja so bila takrat politično motivira-
na, saj naj bi bila to vrsta zahvalnih govorov za dodeljeni status »inštitucije na-
rodne enotnosti«, ki ga je v tem obdobju prejela šola (Richard 2002, 177–178.).
La Formation de la nation Française ni bila namenjena konfliktu z obstoje-
čimi zgodovinskimi pregledi, ampak naj bi jih dopolnjevala na mestih, ko ti
grešijo. Podobno kot že Ernest Renan pred njim, je opozoril, da koncepta na-
cije ne moremo enačiti z raso, jezikom ter nacionalnostjo, pravzaprav je opo-
zoril, da se skoraj nikoli te kategorije ne ujemajo – nacija je bila zanj zgolj ge-
opolitična celota ter njegova knjiga elegija združevalni moči časa. Posledično
je dolga kronologija prazgodovine postala talilni lonec, v katerem se je obli-
kovala nacija – predniki so postali vredni čaščenja, ker so ustvarili potomce,
ki so danes Francozi. Poznavanje oddaljene prazgodovine pa je kot osnova za
razumevanje zgodovinskih in formativnih procesov postala porok za nacio-
nalno enotnost. Seveda je zanj pomembno vlogo igrala paleolitska arheologi-
ja, saj je podajala primarne vire za najstarejše dokaze o poselitvi francoskega
ozemlja. Po de Mortilletovem mnenju, ki je prevladovalo še nadaljnjih deset
99
vega sveta. Vse teorijske predpostavke so temeljile na mnenju, da je smisel člo-
veštva, da se enakost z živalskim svetom preseže. Marx in Engels sta postavila
dihotomijo med človekom in živaljo z vstopom proizvodnje, ki ustvari člove-
ka, in s tem lovcem in nabiralcem na teoretski ravni zaprla pred nosom vrata
za vstop v človeštvo (Ingold 1995, 1–3).
V času največjega razmaha angleškega svetovnega vpliva je Francija do-
življala svoje najnižje točke. Po porazu v vojni s Prusijo leta 1870 ter izgubo
Alzacije in Lorene je intelektualna elita doživela streznitev ter spoznala, da je
v Evropi v zagonu militarizem in da Nemčija ni več kozmopolitansko osrčje
filozofije. Za Francoze je vojaški poraz pomenil odraz politične in moralne
šibkosti režima Napoleona III., pa tudi širši simptom intelektualne inferio-
rnosti, ki je bila odraz neustreznih francoskih izobraževalnih in univerzite-
tnih struktur. Eden izmed ukrepov je bila leta 1872 ustanovitev Association
française pour l'avancement des sciences, ki naj bi skrbela za razširjanje znan-
stvenega vedenja med državljani, da bi izobrazili uspešnejšo civilno, upravno
in vojaško družbo. Poglavitno vlogo v projektu so prevzeli zgodovinarji, svo-
jo priložnost za promocijo in konsolidacijo svoje mlade discipline pa so v pro-
jektu videli tudi arheologi, ki so se ukvarjali s prazgodovino. Kot ena izmed
ključnih osebnosti se je uveljavil Gabriel de Mortillet, ki je temi posvetil tudi
svojo zadnjo knjigo La Formation de la nation Française (1897). De Mortil-
let je v času francoske krize okoli afere Dreyfuss ter pojava desničarskega mi-
litantnega nacionalizma podal svoj zmeren republikanski pogled na nacional-
ne probleme, ki jih je oblikoval dobro desetletje prej, ko je o tej temi predaval
na Ecole d'anthropologie. Njegova predavanja so bila takrat politično motivira-
na, saj naj bi bila to vrsta zahvalnih govorov za dodeljeni status »inštitucije na-
rodne enotnosti«, ki ga je v tem obdobju prejela šola (Richard 2002, 177–178.).
La Formation de la nation Française ni bila namenjena konfliktu z obstoje-
čimi zgodovinskimi pregledi, ampak naj bi jih dopolnjevala na mestih, ko ti
grešijo. Podobno kot že Ernest Renan pred njim, je opozoril, da koncepta na-
cije ne moremo enačiti z raso, jezikom ter nacionalnostjo, pravzaprav je opo-
zoril, da se skoraj nikoli te kategorije ne ujemajo – nacija je bila zanj zgolj ge-
opolitična celota ter njegova knjiga elegija združevalni moči časa. Posledično
je dolga kronologija prazgodovine postala talilni lonec, v katerem se je obli-
kovala nacija – predniki so postali vredni čaščenja, ker so ustvarili potomce,
ki so danes Francozi. Poznavanje oddaljene prazgodovine pa je kot osnova za
razumevanje zgodovinskih in formativnih procesov postala porok za nacio-
nalno enotnost. Seveda je zanj pomembno vlogo igrala paleolitska arheologi-
ja, saj je podajala primarne vire za najstarejše dokaze o poselitvi francoskega
ozemlja. Po de Mortilletovem mnenju, ki je prevladovalo še nadaljnjih deset
99
