Page 96 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 96
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Paul Topinard, ki jo je proglasil za »tisto vejo naravoslovja, ki se ukvarja s člo-
vekom in človeškimi rasami« (Kavur 1999a, 5).
Temelje moderne rasne delitve, ki je do nedavnega v največji meri temelji-
la na kraniometriji, je vzpostavil leta 1842 švedski anatom Anders Retzius. Pol
stoletja za Blumenbachom je menil, da je odkril osnovo za rasno delitev Evro-
pejcev. Glede na obliko glave je populacije razdelil v dolihokefalne, za katere je
značilna dolga glava, ter brahiokefalne, za katere je značilna okrogla glava (Nel-
son, Jurmain 1988, 186–187). Pri tem naj bi prvi bili v Evropo prišli Arijci, dru-
gi pa naj bi bili evropski staroselci, ki so jih jezikovno prepoznavali kot tista
ljudstva, ki ne sodijo v indoevropsko jezikovno skupino (Baski, Finci, Laponci)
(Spencer 1984, 10). Že v letu Blumenbachove smrti (1840) je predložil Akade-
miji znanosti v Stockholmu rokopis teorije o oblikah lobanj, pri čemer je krani-
alni indeks v odstotkih izraženo razmerje med največjo širino in največjo dol-
žino lobanje. V Evropi jih deli na dva tipa (Nelson, Jurmain 1988, 187):
– gentes dolichocephalae – dolihokefalni tip, oziroma ljudi dolge po-
dolgovate glave ter
– gentes brachycephalae – brahiokefalni tip, oziroma ljudi kratke
okrogle glave.
Svoj predlog izpelje v spisu Om formen af Nordboernes Cranier (Obli-
ke lobanj pri severnih ljudstvih) in ga predstavi dve leti kasneje na zboru nara-
voslovcev v Stockholmu. To predavanje kasneje različni založniki objavijo na
Nizozemskem, v Franciji ter v Nemčiji. V spisu prvi pokaže, da so človeške
skupine znotraj Blumenbachove delitve zelo variabilne, vendar opozarja, da
gre pri njegovem delu zgolj za ureditev oblik lobanje in ne za vzpostavitev sis-
tematizacije ras (Retzius 1931, 97, Rowley-Conwy 2007, 120).
Osrednja osebnost druge polovice devetnajstega stoletja v Franciji pa
je bil anatom Paul Broca, ki je leta 1859 ustanovil Societé d'Anthropologie de
Paris. Anatom in tipolog je s kraniometrijo dokazoval inferiornost neevrop-
skih ras, ki naj bi imele slabše razvite možgane (Kavur 1999a, 5). Dokazova-
nje superiornosti ter želje po delitvi so povzročile mrzlično merjenje glav in v
prvih tridesetih letih po Brocajevi ustanovitvi antropološkega društva je bilo
v Evropi premerjenih že 25 milijonov glav. Leta 1860 pa je prišlo do še enega
preobrata. Če so pred tem antropološke meritve izvajali anatomi in patolo-
gi na »ležečih« modelih (osteoloških zbirkah in kadavrih), je John Beddoe
začel z meritvami živih ljudi – sočasnih Britancev. Že 16 let kasneje pa zač-
ne nemška vlada na pobudo Rudolfa Virchowa izvajati antropološki cenzus 6
milijonom nemških šolarjev (Huxley, Haddon 1938, 44–45).
96
Paul Topinard, ki jo je proglasil za »tisto vejo naravoslovja, ki se ukvarja s člo-
vekom in človeškimi rasami« (Kavur 1999a, 5).
Temelje moderne rasne delitve, ki je do nedavnega v največji meri temelji-
la na kraniometriji, je vzpostavil leta 1842 švedski anatom Anders Retzius. Pol
stoletja za Blumenbachom je menil, da je odkril osnovo za rasno delitev Evro-
pejcev. Glede na obliko glave je populacije razdelil v dolihokefalne, za katere je
značilna dolga glava, ter brahiokefalne, za katere je značilna okrogla glava (Nel-
son, Jurmain 1988, 186–187). Pri tem naj bi prvi bili v Evropo prišli Arijci, dru-
gi pa naj bi bili evropski staroselci, ki so jih jezikovno prepoznavali kot tista
ljudstva, ki ne sodijo v indoevropsko jezikovno skupino (Baski, Finci, Laponci)
(Spencer 1984, 10). Že v letu Blumenbachove smrti (1840) je predložil Akade-
miji znanosti v Stockholmu rokopis teorije o oblikah lobanj, pri čemer je krani-
alni indeks v odstotkih izraženo razmerje med največjo širino in največjo dol-
žino lobanje. V Evropi jih deli na dva tipa (Nelson, Jurmain 1988, 187):
– gentes dolichocephalae – dolihokefalni tip, oziroma ljudi dolge po-
dolgovate glave ter
– gentes brachycephalae – brahiokefalni tip, oziroma ljudi kratke
okrogle glave.
Svoj predlog izpelje v spisu Om formen af Nordboernes Cranier (Obli-
ke lobanj pri severnih ljudstvih) in ga predstavi dve leti kasneje na zboru nara-
voslovcev v Stockholmu. To predavanje kasneje različni založniki objavijo na
Nizozemskem, v Franciji ter v Nemčiji. V spisu prvi pokaže, da so človeške
skupine znotraj Blumenbachove delitve zelo variabilne, vendar opozarja, da
gre pri njegovem delu zgolj za ureditev oblik lobanje in ne za vzpostavitev sis-
tematizacije ras (Retzius 1931, 97, Rowley-Conwy 2007, 120).
Osrednja osebnost druge polovice devetnajstega stoletja v Franciji pa
je bil anatom Paul Broca, ki je leta 1859 ustanovil Societé d'Anthropologie de
Paris. Anatom in tipolog je s kraniometrijo dokazoval inferiornost neevrop-
skih ras, ki naj bi imele slabše razvite možgane (Kavur 1999a, 5). Dokazova-
nje superiornosti ter želje po delitvi so povzročile mrzlično merjenje glav in v
prvih tridesetih letih po Brocajevi ustanovitvi antropološkega društva je bilo
v Evropi premerjenih že 25 milijonov glav. Leta 1860 pa je prišlo do še enega
preobrata. Če so pred tem antropološke meritve izvajali anatomi in patolo-
gi na »ležečih« modelih (osteoloških zbirkah in kadavrih), je John Beddoe
začel z meritvami živih ljudi – sočasnih Britancev. Že 16 let kasneje pa zač-
ne nemška vlada na pobudo Rudolfa Virchowa izvajati antropološki cenzus 6
milijonom nemških šolarjev (Huxley, Haddon 1938, 44–45).
96
