Page 105 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 105
odkritja v prostoru in času
Leta 1725 je Gian Battista Vico v Novi znanosti opisal divjaka kot naravnega
poeta. Zanj je bilo divjaštvo izhodiščno in nujno stanje za postopno dosega-
nje človečnosti (White 1972, 29). Kasneje, leta 1762, je Adam Smith predstavil
stopnjeviti sistem, ki sta ga v naslednjem stoletju antropologija in arheologija
z veseljem sprejeli kot orodje, s katerim sta uredili kamnita orodja, keramič-
ne posode in kovinske predmete v razvojno, progresivno sekvenco: »Obsta-
jajo štiri različna stanja, skozi katera se je razvijalo človeštvo – obdobje lovcev,
obdobje pastirjev, obdobje poljedelcev in obdobje trgovcev.« Posledično je bila
geografska oddaljenost od Londona ali Pariza prevedena v oddaljenost v času.
Lovce in nabiralce so prvi svetovni popotniki poznali z mejnih območij za-
hodnega sveta – z Aljaske, Ognjene zemlje, s Tasmanije in z Rta dobre nade.
Izdelovali so kamena orodja ter služili zgodnjim antropologom in arheolo-
gom za materializacijo njihovih predstav o prazgodovini (Gamble 1997, 6–7).
Tako je James Prichard leta 1813 v svojem delu Research into the Physical His-
tory of Mankind napisal, da je moral biti prvobiten človek temnopolt, kraj
»stvarjenja« pa naj bi se po njegovem prepričanju nahajal nekje med Kavka-
zom in Hindukušem (Barnicot 1960, 25).
Pri formiranju prave znanstvene antropologije ter širšega pogleda na
svet pa je imela pomembno vlogo kratkotrajna organizacija, ki je nastala kot
eden izmed državljanskih projektov zanosa francoske revolucije ter je zamrla
skupaj s koncem napoleonskega obdobja – v Parizu je bila leta 1799 ustanov-
ljena Societé des Observateurs de l'Homme. In že leta 1800 je Nicholas Baudin
predlagal odpravo v jugozahodno Avstralijo, da bi preučil Avstralce, in sicer
»njihove fizične, intelektualne in moralne vidike«. Za potrebe odprave je Jo-
seph Marie de Gérando sestavil navodila za opazovanje divjakov (Stangl 1981,
91). Prvi je predlagal učenje njihovih jezikov ter menil, da bo Baudinova od-
prava potovala v kraje, ki so »zaostali v času«. Sočasno pa je Georges Cuvier
dodal memorandum o potrebi po skeletnih delih. Predlagal je zbiranje lobanj,
obiskovanje ter plenjenje grobišč in kuhanje glav domorodcev, ubitih v spopa-
dih. Cuvierjev in Degrandojev memorandum so izročili študentu medicine
Françoisu Peronu, ki je bil član Baudinove odprave. Vendar se Peron ni na-
tančno držal prejetih navodil, ampak je sklenil, da se bo posvečal predvsem
merjenju telesne moči posameznikov, kajti verjel je, da se pozicija na kulturni
lestvici pri neki družbi ujema s fizično močjo (Fagan 1998, 148–150).
V navodilih za opazovanje ter v resnični realizaciji prve namenske od-
prave, katere cilj je bil antropološko preučevanje, se pojavita dva temeljna kon-
cepta, ki bosta nadaljnjih 200 let zaznamovala diskusije v kulturni ter fizični
antropologiji. Kulturna nerazvitost in prostorska oddaljenost od krajev ra-
zvoja zahodne civilizacije postaneta sinonim za preteklost – na diskrimina-
105
Leta 1725 je Gian Battista Vico v Novi znanosti opisal divjaka kot naravnega
poeta. Zanj je bilo divjaštvo izhodiščno in nujno stanje za postopno dosega-
nje človečnosti (White 1972, 29). Kasneje, leta 1762, je Adam Smith predstavil
stopnjeviti sistem, ki sta ga v naslednjem stoletju antropologija in arheologija
z veseljem sprejeli kot orodje, s katerim sta uredili kamnita orodja, keramič-
ne posode in kovinske predmete v razvojno, progresivno sekvenco: »Obsta-
jajo štiri različna stanja, skozi katera se je razvijalo človeštvo – obdobje lovcev,
obdobje pastirjev, obdobje poljedelcev in obdobje trgovcev.« Posledično je bila
geografska oddaljenost od Londona ali Pariza prevedena v oddaljenost v času.
Lovce in nabiralce so prvi svetovni popotniki poznali z mejnih območij za-
hodnega sveta – z Aljaske, Ognjene zemlje, s Tasmanije in z Rta dobre nade.
Izdelovali so kamena orodja ter služili zgodnjim antropologom in arheolo-
gom za materializacijo njihovih predstav o prazgodovini (Gamble 1997, 6–7).
Tako je James Prichard leta 1813 v svojem delu Research into the Physical His-
tory of Mankind napisal, da je moral biti prvobiten človek temnopolt, kraj
»stvarjenja« pa naj bi se po njegovem prepričanju nahajal nekje med Kavka-
zom in Hindukušem (Barnicot 1960, 25).
Pri formiranju prave znanstvene antropologije ter širšega pogleda na
svet pa je imela pomembno vlogo kratkotrajna organizacija, ki je nastala kot
eden izmed državljanskih projektov zanosa francoske revolucije ter je zamrla
skupaj s koncem napoleonskega obdobja – v Parizu je bila leta 1799 ustanov-
ljena Societé des Observateurs de l'Homme. In že leta 1800 je Nicholas Baudin
predlagal odpravo v jugozahodno Avstralijo, da bi preučil Avstralce, in sicer
»njihove fizične, intelektualne in moralne vidike«. Za potrebe odprave je Jo-
seph Marie de Gérando sestavil navodila za opazovanje divjakov (Stangl 1981,
91). Prvi je predlagal učenje njihovih jezikov ter menil, da bo Baudinova od-
prava potovala v kraje, ki so »zaostali v času«. Sočasno pa je Georges Cuvier
dodal memorandum o potrebi po skeletnih delih. Predlagal je zbiranje lobanj,
obiskovanje ter plenjenje grobišč in kuhanje glav domorodcev, ubitih v spopa-
dih. Cuvierjev in Degrandojev memorandum so izročili študentu medicine
Françoisu Peronu, ki je bil član Baudinove odprave. Vendar se Peron ni na-
tančno držal prejetih navodil, ampak je sklenil, da se bo posvečal predvsem
merjenju telesne moči posameznikov, kajti verjel je, da se pozicija na kulturni
lestvici pri neki družbi ujema s fizično močjo (Fagan 1998, 148–150).
V navodilih za opazovanje ter v resnični realizaciji prve namenske od-
prave, katere cilj je bil antropološko preučevanje, se pojavita dva temeljna kon-
cepta, ki bosta nadaljnjih 200 let zaznamovala diskusije v kulturni ter fizični
antropologiji. Kulturna nerazvitost in prostorska oddaljenost od krajev ra-
zvoja zahodne civilizacije postaneta sinonim za preteklost – na diskrimina-
105
