Page 106 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 106
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
torni ravni so tehnološko manj in drugače razvite družbe potisnjene v pretek-
lost in izločene iz sodobnega sveta, na pozitivistični ravni pa je etnografski
paralelizem med sodobnimi primitivnimi družbami ter preteklostjo ponudil
metodološko orodje za rekonstrukcijo arheološke preteklosti. Fizična moč pa
je postala alternirajoče zlorabljen sinonim za povezavo s kulturnimi kapacite-
tami – odvisno od motivov so avtorji veliko fizično moč primerjali z brutalno
primitivnostjo, hkrati pa pervertirajoč svoje lastne koncepte manjšo fizično
moč s telesno in posledično kulturno šibkostjo.
Za razumevanje začetka devetnajstega stoletja pa je potrebna vsaj mini-
malna ocena politične situacije v Evropi in po svetu ob koncu osemnajstega
stoletja. Njegov konec zaznamujejo revolucije – med 1776 in 1782 v angleških
kolonijah na ameriških tleh, od 1789 do 1794 v Franciji in med 1791 do 1804
na Haitiju (St. Domingo). V vseh so bile angleške vladne sile vpletene v kon-
trarevolucionarne poskuse. Za nameček pa se je leta 1798 začela tudi velika
vstaja na Irskem, ki jo je angleška vojska zgolj s težavo zadušila (Allen 1994,
91–92). Posledično je bilo zaradi političnih razmer gonilo znanstvenega razvo-
ja ter vzpostavitve drugačnih etičnih pogledov na človeštvo vsidrano v franco-
sko visoko družbo – Francozi so postali nosilci hkratne romantizacije in de-
monizacije koncepta divjosti, kakršen je bil v uporabi v prejšnjih stoletjih.
Pravzaprav je bila moderna družba formirana skozi konstitutivno deja-
nje antropologije – etnografska sedanjost pri opazovanju tujih družb ne omo-
goča zgolj opazovanja svoje lastne preteklosti, ampak omogoča tudi diferenci-
acijo opazovalca od opazovanega. Evropski bralci zgodovinskih in
etnografskih zapisov so obstajali v zgodovini – ljudstva po svetu pa so dožive-
la svojo metamorfozo v historične skupnosti, ko so jih Evropejci kot ilustraci-
jo določenih minulih trenutkov evropske zgodovine vključili v svoj historični
sistem (Campbell 2004, 65).
V istem obdobju pa je v Evropi, med 16. in 18. stoletjem, prišlo do preo-
bratov, ki so ustvarili sodobne discipline zgodovinskega in arheološkega dela.
Vzporedno z odkrivanjem antičnih civilizacij Sredozemlja je v osrednji in se-
verni Evropi prišlo do razmaha preučevanja lokalnih starin, sočasno so se izo-
blikovali tudi že literarni žanri za predstavitve starin (Schnapp 2002, 137):
– topografske študije so obravnavale starine na določenem geograf-
skem področju;
– sistematične razprave so delile in obravnavale starine glede na tipe
in oblike;
– katalogi zbirk so predstavljali skupke različnih tipov, ki so bili
odkriti skupaj oziroma so se nahajali v skupni zbirki.
106
torni ravni so tehnološko manj in drugače razvite družbe potisnjene v pretek-
lost in izločene iz sodobnega sveta, na pozitivistični ravni pa je etnografski
paralelizem med sodobnimi primitivnimi družbami ter preteklostjo ponudil
metodološko orodje za rekonstrukcijo arheološke preteklosti. Fizična moč pa
je postala alternirajoče zlorabljen sinonim za povezavo s kulturnimi kapacite-
tami – odvisno od motivov so avtorji veliko fizično moč primerjali z brutalno
primitivnostjo, hkrati pa pervertirajoč svoje lastne koncepte manjšo fizično
moč s telesno in posledično kulturno šibkostjo.
Za razumevanje začetka devetnajstega stoletja pa je potrebna vsaj mini-
malna ocena politične situacije v Evropi in po svetu ob koncu osemnajstega
stoletja. Njegov konec zaznamujejo revolucije – med 1776 in 1782 v angleških
kolonijah na ameriških tleh, od 1789 do 1794 v Franciji in med 1791 do 1804
na Haitiju (St. Domingo). V vseh so bile angleške vladne sile vpletene v kon-
trarevolucionarne poskuse. Za nameček pa se je leta 1798 začela tudi velika
vstaja na Irskem, ki jo je angleška vojska zgolj s težavo zadušila (Allen 1994,
91–92). Posledično je bilo zaradi političnih razmer gonilo znanstvenega razvo-
ja ter vzpostavitve drugačnih etičnih pogledov na človeštvo vsidrano v franco-
sko visoko družbo – Francozi so postali nosilci hkratne romantizacije in de-
monizacije koncepta divjosti, kakršen je bil v uporabi v prejšnjih stoletjih.
Pravzaprav je bila moderna družba formirana skozi konstitutivno deja-
nje antropologije – etnografska sedanjost pri opazovanju tujih družb ne omo-
goča zgolj opazovanja svoje lastne preteklosti, ampak omogoča tudi diferenci-
acijo opazovalca od opazovanega. Evropski bralci zgodovinskih in
etnografskih zapisov so obstajali v zgodovini – ljudstva po svetu pa so dožive-
la svojo metamorfozo v historične skupnosti, ko so jih Evropejci kot ilustraci-
jo določenih minulih trenutkov evropske zgodovine vključili v svoj historični
sistem (Campbell 2004, 65).
V istem obdobju pa je v Evropi, med 16. in 18. stoletjem, prišlo do preo-
bratov, ki so ustvarili sodobne discipline zgodovinskega in arheološkega dela.
Vzporedno z odkrivanjem antičnih civilizacij Sredozemlja je v osrednji in se-
verni Evropi prišlo do razmaha preučevanja lokalnih starin, sočasno so se izo-
blikovali tudi že literarni žanri za predstavitve starin (Schnapp 2002, 137):
– topografske študije so obravnavale starine na določenem geograf-
skem področju;
– sistematične razprave so delile in obravnavale starine glede na tipe
in oblike;
– katalogi zbirk so predstavljali skupke različnih tipov, ki so bili
odkriti skupaj oziroma so se nahajali v skupni zbirki.
106
