Page 107 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 107
odkritja v prostoru in času
In začeli so se odpirati veliki muzeji – muzeji z namenom. Če je bil namen
Versailla v tem, da bi zabrisal spomin na despotske ekstravagantne monarhe,
ki so živeli izolirano od svojih podložnikov, je bil namen ustanovitve German-
skega nacionalnega muzeja v Nürenbergu 15. junija 1853 ustvariti in proslavi-
ti zgodovino naroda, ki še ni obstajal. Gre za ključen primer državnega pose-
ga v zbiranje starin, na podlagi katerih naj bi ustvarili nacionalno identiteto.
Dejavnik, ki je poživil dogajanja, je bila serija melodramatičnih zgodovinskih
fresk Wilhelma von Kaulbacha, katerih namen je bil pričarati obiskovalcem
vtis soudeležbe pri usodnih dogodkih v zgodovini nemškega naroda (Haskell
1993, 282–287).
Kljub neuspehu leta 1848 je politična agitacija, predvsem intelektualno
podprta, promovirala idejo, da so predvsem v preteklosti vsi Nemci bili zdru-
ženi v enotno ljudstvo – v Volk. Gre za tradicijo, ki je ljudstvo pojmovala kot
naravni fenomen ter ga ločevala od politično in intelektualno ustvarjene na-
cije. Tradicija je temeljila na izpeljavi Johanna Gottfrieda Herderja, ki se ga
navadno navaja kot nasprotnika univerzalnega racionalizma. Zanj je bilo vsa-
ko ljudstvo nosilec specifičnega duha, ki je prežemal vsakega člana s svojo ob-
liko in vitalnostjo, povezave, ki so posameznika vključevale v širšo kolektivno
dušo ljudstva, pa so temeljile na bioloških značilnostih. Herderjeva inspiraci-
ja je bil vitalist Albrecht von Haller, ki je opisoval cel skupek vitalnih sil, ki so
poganjale posameznikovo psihologijo, posameznike vezale v ljudstvo, ljudi
povezovale s pokrajino, pokrajino z naravo, naravo z vesoljem … (Wolf 1999,
210–211). Za razliko od francoskih in angleških razsvetljencev, ki so človeka,
tvorca industrijske družbe, prikazovali kot zmagovalca nad naravo, je nemško
razsvetljenstvo prikazovalo izvorno nemško ljudstvo kot živeče v idiličnem
sožitju z naravo.
Povsem pa se je pozicija spremenila na začetku 19. stoletja. Če je Herder
menil, da so številna ljudstva v svojem principu enakovredna, je bil Johan
Gottlieb Fichte glasnik novega obdobja po vojaškem porazu pruske vojske
leta 1806. Pozimi 1807/1808, ko je javno predstavil serijo predavanj z naslovom
Reden an die deutsche Nation, je bil Berlin pod francosko zasedbo in Fichte je
vzpodbudil novi nacionalizem, ki si ni prizadeval zgolj za osvoboditev izpod
Francozov, ampak je trdil, da so Nemci prvobitni in nepokvarjeni Urvolk, ki
je poklican, da bo obnovitelj naravnega reda na svetu (Wolf 1999, 211). Soča-
sno pa je emancipatorni intelektualni zagon posledic francoske revolucije pri-
vedel do popolnoma novih struktur razmišljanja v Franciji. George Cuvier je
položil temelje primerjalne anatomije in paleontologije ter s tem omogočil v
prihodnosti prepoznavo obstoja človeških fosilov.
107
In začeli so se odpirati veliki muzeji – muzeji z namenom. Če je bil namen
Versailla v tem, da bi zabrisal spomin na despotske ekstravagantne monarhe,
ki so živeli izolirano od svojih podložnikov, je bil namen ustanovitve German-
skega nacionalnega muzeja v Nürenbergu 15. junija 1853 ustvariti in proslavi-
ti zgodovino naroda, ki še ni obstajal. Gre za ključen primer državnega pose-
ga v zbiranje starin, na podlagi katerih naj bi ustvarili nacionalno identiteto.
Dejavnik, ki je poživil dogajanja, je bila serija melodramatičnih zgodovinskih
fresk Wilhelma von Kaulbacha, katerih namen je bil pričarati obiskovalcem
vtis soudeležbe pri usodnih dogodkih v zgodovini nemškega naroda (Haskell
1993, 282–287).
Kljub neuspehu leta 1848 je politična agitacija, predvsem intelektualno
podprta, promovirala idejo, da so predvsem v preteklosti vsi Nemci bili zdru-
ženi v enotno ljudstvo – v Volk. Gre za tradicijo, ki je ljudstvo pojmovala kot
naravni fenomen ter ga ločevala od politično in intelektualno ustvarjene na-
cije. Tradicija je temeljila na izpeljavi Johanna Gottfrieda Herderja, ki se ga
navadno navaja kot nasprotnika univerzalnega racionalizma. Zanj je bilo vsa-
ko ljudstvo nosilec specifičnega duha, ki je prežemal vsakega člana s svojo ob-
liko in vitalnostjo, povezave, ki so posameznika vključevale v širšo kolektivno
dušo ljudstva, pa so temeljile na bioloških značilnostih. Herderjeva inspiraci-
ja je bil vitalist Albrecht von Haller, ki je opisoval cel skupek vitalnih sil, ki so
poganjale posameznikovo psihologijo, posameznike vezale v ljudstvo, ljudi
povezovale s pokrajino, pokrajino z naravo, naravo z vesoljem … (Wolf 1999,
210–211). Za razliko od francoskih in angleških razsvetljencev, ki so človeka,
tvorca industrijske družbe, prikazovali kot zmagovalca nad naravo, je nemško
razsvetljenstvo prikazovalo izvorno nemško ljudstvo kot živeče v idiličnem
sožitju z naravo.
Povsem pa se je pozicija spremenila na začetku 19. stoletja. Če je Herder
menil, da so številna ljudstva v svojem principu enakovredna, je bil Johan
Gottlieb Fichte glasnik novega obdobja po vojaškem porazu pruske vojske
leta 1806. Pozimi 1807/1808, ko je javno predstavil serijo predavanj z naslovom
Reden an die deutsche Nation, je bil Berlin pod francosko zasedbo in Fichte je
vzpodbudil novi nacionalizem, ki si ni prizadeval zgolj za osvoboditev izpod
Francozov, ampak je trdil, da so Nemci prvobitni in nepokvarjeni Urvolk, ki
je poklican, da bo obnovitelj naravnega reda na svetu (Wolf 1999, 211). Soča-
sno pa je emancipatorni intelektualni zagon posledic francoske revolucije pri-
vedel do popolnoma novih struktur razmišljanja v Franciji. George Cuvier je
položil temelje primerjalne anatomije in paleontologije ter s tem omogočil v
prihodnosti prepoznavo obstoja človeških fosilov.
107
