Page 108 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 108
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
V Veliki Britaniji pa je prišlo tudi do velikih sprememb v geologiji. Ključ-
na osebnost angleške geologije v devetnajstem stoletju je bil Charles Lyell. Po
osnovni izobrazbi je bil sicer pravnik, vendar je med leti 1830 in 1833 v treh
zvezkih izdal delo Principles of Geology. Njegova prevladujoča metodologi-
ja, ki jo je vpeljal, je bila uniformitarianizem – prepričanje, da je razlaga spre-
memb v preteklosti referenca na sedaj delujoče vzroke. Oziroma, ker procesi
v preteklosti niso opazljivi, lahko opazujemo zgolj posledice, torej se vsi pro-
cesi v preteklosti lahko pojasnijo s sedanjimi. V zgodnjem obdobju svojega
delovanja je zanikal možnost razvoja življenja – ker zanj ni videl dovolj po-
datkov. Prav tako je predvideval, da se živali pojavijo perfektno prilagojene
na obstoječe okolje – predpostavka, ki onemogoča evolucionistično predpo-
stavko o adaptaciji kot gonilu razvoja. Sredi 19. stoletja pa je podlegel prepri-
čanjem svojega prijatelja Charlesa Darwina. Leta 1862 je izdal On the Geolo-
gical Evidences of The Antiquity of Man – delo, v katerem je najbolj radikalno
predstavil svoje prepričanje, da je kot posledica razvoja znanosti že okoli leta
1800 bila verjetnost 5.000-letne zgodovine človeštva vse manjša. S prestopom
v evolucionistično teorijsko okolje je Lyell sicer osebno izgubil argumente za
cikličnost sprememb (izhajajoče iz geoloških razprav), vendar je ohranil uni-
formnost stopnje sprememb – evolucionizmu je dodal gradualizem in s tem
legitimiziral dolgo, v nedoločljivo preteklost segajočo kronologijo človeštva
(Gould 1991a, 104–173).
Ker je geologija tvorila eno izmed osnov za vzpostavitev evolucionizma
kot globalno prevladujočega miselnega sistema, ne moremo nikakor zanema-
riti vloge, ki jo je imela upodobitev narave pri vizualni ilustraciji dogajanj v
preteklosti. Pred 18. stoletjem so evropski pesniki in umetniki še vedno poj-
movali gore kot zlovešče ter so raje slavili pastoralne in poljedelske prizore, ob
koncu stoletja, z nastopom romantike, pa se je usmeritev spremenila. Evropej-
ci so začeli uživati v strahospoštovanju ter občutju nepomembnosti, ki so ju
začutili v prisotnosti neobvladljivih sil narave. Narava je postala vizualno za-
nimiva ter predvsem postala je izpovedna – služila je za slikanje občutij ter do-
polnjevanje dramatike samega dogajanja.
Tako pojmovanje narave se je sredi 19. stoletja zlilo z evolucionistični-
mi nazori, ki so v naravnih dejavnikih videli silo, ki spreminja podobo sveta
ter žene napredek. Prav vera v napredek je bila takrat dokaj nova – vse do se-
demnajstega stoletja so misleci menili, da se je zlato obdobje razcveta civiliza-
cije, družbenih institucij ter navad nahajalo v preteklosti ter da so od takrat
zgolj priča dekadenci. Začetki geologije in paleontologije pa so pokazali prav
nasprotno – zbirke fosilnih ostankov nekdaj živečih organizmov so pokazale,
108
V Veliki Britaniji pa je prišlo tudi do velikih sprememb v geologiji. Ključ-
na osebnost angleške geologije v devetnajstem stoletju je bil Charles Lyell. Po
osnovni izobrazbi je bil sicer pravnik, vendar je med leti 1830 in 1833 v treh
zvezkih izdal delo Principles of Geology. Njegova prevladujoča metodologi-
ja, ki jo je vpeljal, je bila uniformitarianizem – prepričanje, da je razlaga spre-
memb v preteklosti referenca na sedaj delujoče vzroke. Oziroma, ker procesi
v preteklosti niso opazljivi, lahko opazujemo zgolj posledice, torej se vsi pro-
cesi v preteklosti lahko pojasnijo s sedanjimi. V zgodnjem obdobju svojega
delovanja je zanikal možnost razvoja življenja – ker zanj ni videl dovolj po-
datkov. Prav tako je predvideval, da se živali pojavijo perfektno prilagojene
na obstoječe okolje – predpostavka, ki onemogoča evolucionistično predpo-
stavko o adaptaciji kot gonilu razvoja. Sredi 19. stoletja pa je podlegel prepri-
čanjem svojega prijatelja Charlesa Darwina. Leta 1862 je izdal On the Geolo-
gical Evidences of The Antiquity of Man – delo, v katerem je najbolj radikalno
predstavil svoje prepričanje, da je kot posledica razvoja znanosti že okoli leta
1800 bila verjetnost 5.000-letne zgodovine človeštva vse manjša. S prestopom
v evolucionistično teorijsko okolje je Lyell sicer osebno izgubil argumente za
cikličnost sprememb (izhajajoče iz geoloških razprav), vendar je ohranil uni-
formnost stopnje sprememb – evolucionizmu je dodal gradualizem in s tem
legitimiziral dolgo, v nedoločljivo preteklost segajočo kronologijo človeštva
(Gould 1991a, 104–173).
Ker je geologija tvorila eno izmed osnov za vzpostavitev evolucionizma
kot globalno prevladujočega miselnega sistema, ne moremo nikakor zanema-
riti vloge, ki jo je imela upodobitev narave pri vizualni ilustraciji dogajanj v
preteklosti. Pred 18. stoletjem so evropski pesniki in umetniki še vedno poj-
movali gore kot zlovešče ter so raje slavili pastoralne in poljedelske prizore, ob
koncu stoletja, z nastopom romantike, pa se je usmeritev spremenila. Evropej-
ci so začeli uživati v strahospoštovanju ter občutju nepomembnosti, ki so ju
začutili v prisotnosti neobvladljivih sil narave. Narava je postala vizualno za-
nimiva ter predvsem postala je izpovedna – služila je za slikanje občutij ter do-
polnjevanje dramatike samega dogajanja.
Tako pojmovanje narave se je sredi 19. stoletja zlilo z evolucionistični-
mi nazori, ki so v naravnih dejavnikih videli silo, ki spreminja podobo sveta
ter žene napredek. Prav vera v napredek je bila takrat dokaj nova – vse do se-
demnajstega stoletja so misleci menili, da se je zlato obdobje razcveta civiliza-
cije, družbenih institucij ter navad nahajalo v preteklosti ter da so od takrat
zgolj priča dekadenci. Začetki geologije in paleontologije pa so pokazali prav
nasprotno – zbirke fosilnih ostankov nekdaj živečih organizmov so pokazale,
108
