Page 109 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 109
odkritja v prostoru in času
da so primitivne oblike življenja nasledili vedno bolj kompleksni organizmi,
ki so s časom postajali vedno bolj modernega izgleda.
Reakcija na porajajoči se evolucionizem je bila tako znanstvena kot tudi
širša. V svoji noveli Tancred je leta 1847 Benjamin Disraeli posmeh o spremi-
njanju oblik življenja položil v usta ostareli dami (Cartmill 1993, 128). Kasne-
je je leta 1864 svoj govor proti darvinizmu v Oxfordu zaključil s stavkoma:
»Vprašanje je takole: je človek opica ali angel? Moji gospodje, jaz sem na strani
angelov.« (Janson 1952, 13.) Vendar pa vehementno povzdigovanje ljudi nad
živali ni bilo zgolj teološka predpostavka, ki je skušala vzdrževati pozicijo, ki
jo je zagotavljala božanska kreacija. Tudi razsvetljenska tradicija je narekovala
nujnost priznavanja ločevanja ljudi oziroma civiliziranih ljudstev od narave.
Tako je v III. poglavju Eseja o podrejenosti žensk John Stuart Mill Angleže
proglasil za tisto ljudstvo, ki najtežje presoja o tem, kaj je naravno in kaj ni,
kajti po njegovem prepričanju naj bi se prav slednji najbolj oddaljili od narav-
nega stanja – postali naj bi največji proizvod civilizacije in discipline (Mill,
Taylor 2005, 80–81). Seveda ne smemo njegove izjave opazovati v naravoslov-
ni perspektivi, ampak kot apologetiko in poveličevanje uspešnosti viktorjan-
ske tehnološke revolucije, ki je Veliki Britaniji zagotovila vlogo osrednje eko-
nomske velesile – velesile, ki je za ustrezno delovanje potrebovala racionalno
strukturiran državni represivni aparat, ta pa je temeljil na ideoloških predpo-
stavkah o angleški superiornosti ter brezpogojni racionalizaciji vsega družbe-
nega sistema.
Če se vrnemo k Disraelijevim karikaturam, se moramo zavedati, da so
zgolj bled odsev vznemirjenja, ki je pretreslo angleško družbo, ko se je začelo
v strokovnih ter posledično v vedno bolj laičnih krogih govoriti o evolucio-
nizmu. Zavračanje je bilo del politike, kajti evolucionistične ideje so bile pove-
zane z materializmom in radikalizmom, kar je posledično pomenilo, da so
uveljavljeni intelektualci in oblastniki obdobja videli v njih grožnjo religiozni
pravovernosti ter socialni stabilnosti, iz katerih so izhajali privilegiji vladajo-
čega razreda.
Liberalcem ni ostalo drugega, kot da so se združevali v profesionalna
društva in v šestdesetih letih devetnajstega stoletja je v enem samem desetle-
tju prišlo do ustanovitve številnih društev po Evropi, ki so se deklarirala iz-
ključno za antropološka (Müllauer-Seichter 1995/96, 84). Vendar so bila an-
tropološka društva, katerih sestavni del in namen je bilo tudi preučevanje
prazgodovine, kot tudi sočasni muzeji, ustanovljena v različnih družbenih
kontekstih. Osrednjo Evropo je zaznamoval v devetnajstem stoletju predvsem
ekspanzionistični duh pruskega militarizma, ki je oblikoval politično ozračje.
V Nemčiji je frankfurtski narodni zbor poskušal po neuspešni marčni revolu-
109
da so primitivne oblike življenja nasledili vedno bolj kompleksni organizmi,
ki so s časom postajali vedno bolj modernega izgleda.
Reakcija na porajajoči se evolucionizem je bila tako znanstvena kot tudi
širša. V svoji noveli Tancred je leta 1847 Benjamin Disraeli posmeh o spremi-
njanju oblik življenja položil v usta ostareli dami (Cartmill 1993, 128). Kasne-
je je leta 1864 svoj govor proti darvinizmu v Oxfordu zaključil s stavkoma:
»Vprašanje je takole: je človek opica ali angel? Moji gospodje, jaz sem na strani
angelov.« (Janson 1952, 13.) Vendar pa vehementno povzdigovanje ljudi nad
živali ni bilo zgolj teološka predpostavka, ki je skušala vzdrževati pozicijo, ki
jo je zagotavljala božanska kreacija. Tudi razsvetljenska tradicija je narekovala
nujnost priznavanja ločevanja ljudi oziroma civiliziranih ljudstev od narave.
Tako je v III. poglavju Eseja o podrejenosti žensk John Stuart Mill Angleže
proglasil za tisto ljudstvo, ki najtežje presoja o tem, kaj je naravno in kaj ni,
kajti po njegovem prepričanju naj bi se prav slednji najbolj oddaljili od narav-
nega stanja – postali naj bi največji proizvod civilizacije in discipline (Mill,
Taylor 2005, 80–81). Seveda ne smemo njegove izjave opazovati v naravoslov-
ni perspektivi, ampak kot apologetiko in poveličevanje uspešnosti viktorjan-
ske tehnološke revolucije, ki je Veliki Britaniji zagotovila vlogo osrednje eko-
nomske velesile – velesile, ki je za ustrezno delovanje potrebovala racionalno
strukturiran državni represivni aparat, ta pa je temeljil na ideoloških predpo-
stavkah o angleški superiornosti ter brezpogojni racionalizaciji vsega družbe-
nega sistema.
Če se vrnemo k Disraelijevim karikaturam, se moramo zavedati, da so
zgolj bled odsev vznemirjenja, ki je pretreslo angleško družbo, ko se je začelo
v strokovnih ter posledično v vedno bolj laičnih krogih govoriti o evolucio-
nizmu. Zavračanje je bilo del politike, kajti evolucionistične ideje so bile pove-
zane z materializmom in radikalizmom, kar je posledično pomenilo, da so
uveljavljeni intelektualci in oblastniki obdobja videli v njih grožnjo religiozni
pravovernosti ter socialni stabilnosti, iz katerih so izhajali privilegiji vladajo-
čega razreda.
Liberalcem ni ostalo drugega, kot da so se združevali v profesionalna
društva in v šestdesetih letih devetnajstega stoletja je v enem samem desetle-
tju prišlo do ustanovitve številnih društev po Evropi, ki so se deklarirala iz-
ključno za antropološka (Müllauer-Seichter 1995/96, 84). Vendar so bila an-
tropološka društva, katerih sestavni del in namen je bilo tudi preučevanje
prazgodovine, kot tudi sočasni muzeji, ustanovljena v različnih družbenih
kontekstih. Osrednjo Evropo je zaznamoval v devetnajstem stoletju predvsem
ekspanzionistični duh pruskega militarizma, ki je oblikoval politično ozračje.
V Nemčiji je frankfurtski narodni zbor poskušal po neuspešni marčni revolu-
109
