Page 110 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 110
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ciji leta 1848 obnoviti nemško cesarstvo, vendar z liberalno meščansko ustavo.
Tudi ta poskus je bil nasilno zatrt in ko je leta 1862 oblast v Prusiji dejansko
prevzel kancler Otto von Bismarck, je postalo poglavitno vprašanje rešitev av-
strijsko-pruske delitve vpliva. Usoda je bila določena po avstrijskem porazu
leta 1866 pri Hradcu Králové, kar je v Avstriji vodilo do statusnega izenačenja
Avstrije in Madžarske, Bismarck je dominiral v Severnonemški zvezi, po po-
razu Francije pri Sedanu leta 1870 pa je 18. januarja 1871 v Versaillu bilo razgla-
šeno Nemško cesarstvo (Wernhart 1995/96, 1). V tem okviru je bila Avstro-
-Ogrska skupaj s kronskimi deželami katoliška zveza, katere cesar Franc Jožef
I. je veljal za patrona katoliške cerkve ter je bil po svojih prednikih tudi dedič
naslova Jeruzalemski kralj. Na drugi strani pa je kljub pruskemu militarizmu
protestantsko Nemško cesarstvo vsaj v akademskih okvirih zaznamoval libe-
ralizem. Navdušenost nad liberalizmom ter idejo o vsenemški enotnosti pa je
v Avstriji predvsem potlačil spomin na poraz v sedemtedenski vojni.
Ko se je v Berlinu začelo razpravljati o ustanovitvi podružnice Antropo-
loškega društva na Dunaju, so tam pohiteli ter 13. februarja 1870 ustanovili
Anthropologische gesellschaft in Wien, društvo, ki je vse do leta 1877 imelo celo
svoj muzej, kasneje pa je svoje zbirke ter knjižnico pripojilo cesarskemu Nara-
voslovnemu muzeju, ki so ga začeli na Dunaju zidati leta 1871. Avstrijska naci-
onalna muzeja, Kulturnozgodovinski in Naravoslovni, sta nastala kot imperi-
alna demonstracija moči, blišča, umetnosti ter znanstvenega in kulturnega
napredka v trenutku, ko je avstrijska monarhija doživljala svojo največjo krizo
doslej. Proces ustanovitve muzejev se je začel že leta 1857, ko je cesar odobril
urbanistično širitev mesta Dunaja. Oba muzeja sta dobila najbolj prominen-
tno pozicijo ob Ringstrasse nasproti Hofburga – na mestu, kjer naj bi se po iz-
virnih načrtih nahajala sedeža cesarske garde ter cesarsko-kraljeva General-
komando. To posebno mesto sta zasedla muzeja v obdobju ustanavljanja
nacionalnih zbirk, ko je v avstrijski politiki prišlo do strastne vere v znanstve-
ni ter duhovni napredek človeštva. Gre za obdobje, ko je tehnološki razvoj
prodrl tudi do široke javnosti ter temeljito spremenil način življenja in indu-
strijske produkcije, pri čemer je prav razvoj znanosti kot oblike usmerjenega
odkrivanja in razvoja tehnike bil deležen skoraj kultnega čaščenja (Heinrich
1995/96, 11–12). Pet let kasneje je nalogo priprave znanstvenega koncepta nara-
voslovnega muzeja prejel Ferdinand von Hochstetter, ki je bil rektor cesarsko-
-kraljeve Tehnične visoke šole ter med ostalim tudi učitelj prirodoslovnih
predmetov kronskega princa Rudolfa.
Pripravljeni načrt je 29. aprila 1876 potrdil cesar Franc Jožef I. V njem je
von Hochstetter oblikoval Antropološko-etnološki oddelek tako, da je tvori-
la prazgodovinska zbirka vezni element med geologijo in zgodovino, antropo-
110
ciji leta 1848 obnoviti nemško cesarstvo, vendar z liberalno meščansko ustavo.
Tudi ta poskus je bil nasilno zatrt in ko je leta 1862 oblast v Prusiji dejansko
prevzel kancler Otto von Bismarck, je postalo poglavitno vprašanje rešitev av-
strijsko-pruske delitve vpliva. Usoda je bila določena po avstrijskem porazu
leta 1866 pri Hradcu Králové, kar je v Avstriji vodilo do statusnega izenačenja
Avstrije in Madžarske, Bismarck je dominiral v Severnonemški zvezi, po po-
razu Francije pri Sedanu leta 1870 pa je 18. januarja 1871 v Versaillu bilo razgla-
šeno Nemško cesarstvo (Wernhart 1995/96, 1). V tem okviru je bila Avstro-
-Ogrska skupaj s kronskimi deželami katoliška zveza, katere cesar Franc Jožef
I. je veljal za patrona katoliške cerkve ter je bil po svojih prednikih tudi dedič
naslova Jeruzalemski kralj. Na drugi strani pa je kljub pruskemu militarizmu
protestantsko Nemško cesarstvo vsaj v akademskih okvirih zaznamoval libe-
ralizem. Navdušenost nad liberalizmom ter idejo o vsenemški enotnosti pa je
v Avstriji predvsem potlačil spomin na poraz v sedemtedenski vojni.
Ko se je v Berlinu začelo razpravljati o ustanovitvi podružnice Antropo-
loškega društva na Dunaju, so tam pohiteli ter 13. februarja 1870 ustanovili
Anthropologische gesellschaft in Wien, društvo, ki je vse do leta 1877 imelo celo
svoj muzej, kasneje pa je svoje zbirke ter knjižnico pripojilo cesarskemu Nara-
voslovnemu muzeju, ki so ga začeli na Dunaju zidati leta 1871. Avstrijska naci-
onalna muzeja, Kulturnozgodovinski in Naravoslovni, sta nastala kot imperi-
alna demonstracija moči, blišča, umetnosti ter znanstvenega in kulturnega
napredka v trenutku, ko je avstrijska monarhija doživljala svojo največjo krizo
doslej. Proces ustanovitve muzejev se je začel že leta 1857, ko je cesar odobril
urbanistično širitev mesta Dunaja. Oba muzeja sta dobila najbolj prominen-
tno pozicijo ob Ringstrasse nasproti Hofburga – na mestu, kjer naj bi se po iz-
virnih načrtih nahajala sedeža cesarske garde ter cesarsko-kraljeva General-
komando. To posebno mesto sta zasedla muzeja v obdobju ustanavljanja
nacionalnih zbirk, ko je v avstrijski politiki prišlo do strastne vere v znanstve-
ni ter duhovni napredek človeštva. Gre za obdobje, ko je tehnološki razvoj
prodrl tudi do široke javnosti ter temeljito spremenil način življenja in indu-
strijske produkcije, pri čemer je prav razvoj znanosti kot oblike usmerjenega
odkrivanja in razvoja tehnike bil deležen skoraj kultnega čaščenja (Heinrich
1995/96, 11–12). Pet let kasneje je nalogo priprave znanstvenega koncepta nara-
voslovnega muzeja prejel Ferdinand von Hochstetter, ki je bil rektor cesarsko-
-kraljeve Tehnične visoke šole ter med ostalim tudi učitelj prirodoslovnih
predmetov kronskega princa Rudolfa.
Pripravljeni načrt je 29. aprila 1876 potrdil cesar Franc Jožef I. V njem je
von Hochstetter oblikoval Antropološko-etnološki oddelek tako, da je tvori-
la prazgodovinska zbirka vezni element med geologijo in zgodovino, antropo-
110
